Ohrid. Sub specie aeternitatis - Паско Кузман, Елизабета Димитрова

ОХРИД
SUB SPECIE AETERNITATIS

ОХРИД
SUB SPECIE AETERNITATIS
ELIZABETA
PASKO DIMITROVA
KUZMAN
FOTOGRAFII
MI[KO TUTKOVSKI
Ohrid 2010
Издавачи
Данте, Macedonia Prima, Ѓурѓа
За издавачиtе
Ѓурѓица Костеска-Андонова, Зоран Вељаноски
Уредник
Мишко Тутковски
Тексt
Паско Кузман
Елизабета Димитрова
Фоtографии и дизајн
Мишко Тутковски
Ликовно и графичко обликување на корица

Кочо Фидановски
Графичка обрабоtка
Боби Ќосев
Печаt
Letra Design
Тираж
500
СОДРЖИНА
ПАСКО КУЗМАН
СОЗДАВАЊЕ НА ВОДАТА И КОПНОТО ................................................................................... 12

ОД ПАЛЕОЛИТСКИТЕ ДО МИТСКИТЕ ВРЕМИЊА .............................................................. 23
ВРЕМЕТО НА КНЕЗОВИТЕ И НИВНИТЕ ПОДАНИЦИ ....................................................... 39
ЛИХНИДОС ОД ГОРНА МАКЕДОНИЈА ................................................................................... 50
ЛИХНИД LIBERA GENS ............................................................................................................... 74
МИСИЈАТА НА СВЕТИ ЕРАЗМО ЛИХНИДСКИ ...................................................................... 86
ПОСЛЕДНИОТ БЛЕСОК ............................................................................................................... 88
ОПСАДАТА НА ТЕОДОРИХ ГОТСКИ ....................................................................................... 99
СУДНИОТ ДЕН: 30 МАЈ 526 ГОДИНА ....................................................................................... 104
АХРИДА (ПРИМА), ПРВИОТ БЕЛЕГ НА НОВОТО ВРЕМЕ ................................................. 107
ДОАЃАЊЕТО НА СВЕТЕЦОТ, СВЕТИКЛИМЕНТОВАТА ЕРА ............................................. 111
ДОАЃАЊЕТО НА ЦАРОТ, САМУИЛОВАТА ЕРА ..................................................................... 124
ЕЛИЗАБЕТА ДИМИТРОВА
СВЕТИКЛИМЕНТОВАТА ЕПОХА .............................................................................................. 133

ВРЕМЕТО НА ВИЗАНТИСКАТА РЕСТАВРАЦИЈА .................................................................. 146
ТРИНАЕСЕТТИОТ ВЕК ................................................................................................................ 162
ОХРИД ВО ВРЕМЕТО НА УМЕТНИЧКИОТ ПРОЦУТ ОД IV СТОЛЕТИЕ .......................... 192
СЛИКАРСТВОТО НА ОХРИДСКОТО КРАЈБРЕЖЈЕ ............................................................... 226
СПОМЕНИЦИТЕ ОД ПОСТСРЕДНОВЕКОВНАТА ЕПОХА И ОД XIX ВЕК ........................ 236
ОХРИДСКА СТАРОГРАДСКА АРХИТЕКТУРА ........................................................................ 250
СЕЛЕКТИРАНА БИБЛИОГРАФИЈА ............................................................................................ 263
5
6
7
PASKO KUZMAN
Prikaznata za postanokot na planetata Zemja i za ìvotot na
nea nastanala najprvin vo svesta so ograni~eni mo`nosti, situirana
od potsvesta so neograni~eni mo`nosti, kaj starite narodi. Taa
se prenesuvala niz vrieòt i romoreweto na minatite vremiwa
vo mnogubrojni varijanti na legendite, predanijata i mitovite.
Pate{estvieto na prikaznata se odviva i denes, taa sigurno fluidno
}e se prenesuva i nataka vo dlabo~inite na idninata, vo taa dale~na
bela prozra~nost na postoeweto na svetot.
Vistinata za postanokot na planetata Zemja i za ìvotot
na nea se pojavila mnogu podocna, no vo nejzinata su{tina se u{te ne
stignal na{iot ograni~en um. Taa e edna golema oaza nekade daleku
vo temnata gustina na pravremiwata od postoeweto na svetot, vo
koja postojano i uporno se obiduva da prodre nemirniot ~ove~ki duh.
Naukata koja ja sozdal ~ovekot e patevoditelka kon vistinata, no
taa e sé u{te samo edna mala tvorba pod Mle~niot pat.
Prikaznata i Vistinata }e stanat edno golemo i vozbudlivo
~udo, toga{ koga naukata }e ovozmoì patuvawe niz vremeto. Deneska
i nau~nata vistina za postanokot na svetot nalikuva na prikazna. Taa
upotrebuva izmisleni termini, za da gi klasificira erite i epohite
vo golemata oaza na pravremeto, kako {to prikaznata mu dava{e
imiwa na bogovite vo koi veruvaa starite narodi. Nekoga{, daleku
vo idninata, dene{nata nau~na vistina za pravremeto }e nalikuva na
legenda, mit ili predanie.
11
SOZDAVAWE NA VODATA I KOPNOTO
Kolku dolgo i na koj na~in treba da patuvame niz vremeto za da go razbereme

prostorot na vodata i kopnoto od ohridskoto podnebje vo kontekstot na geolo{kata
istorija na planetata Zemja? Tamu daleku, vo ~udesnite dimenzii na Haosot i
Harmonijata, kade diveela ubavinata i skladnosta na silnite manifestacii od
neograni~enata mo} na univerzumot, moè da se patuva samo so pretpostavkite na
nau~nata logika, so vklu~uvawe na nau~ni~kata imaginacija i so vkupniot dostrel
na racioto i fantazmagori~nata sila od ~ove{tvoto.
Najprvin be{e Arhigonijata, ~udesnoto paleovreme na sozdavaweto na
praorganizmite, so planetarna dominacija na Paleookeanot. Toa be{e onaa
nezamisliva dimenzija na poimot vreme, koja trae{e pove}e od milijarda godini
i koja od ~ove{tvoto e nare~ena eozojska era (arhajska, prastara). Vo toa vreme
na vladenie na Paleookeanot ohridskiot prostor bil samo edno malo bezli~no
prostranstvo na dnoto od toj okean. Toga{ se u{te traela t.n. Grenvilska magmatska
epoha vo koja se slu~uvale golemite geotektonski dvièwa, a okeanot vriel od silni
eksplozii koi ja simbolizirale neskrotlivata mo} na sé u{te mladata planeta
Zemja.
Pred okolu 650 milioni godini, vo te~enieto na vremeto nare~eno Bajkalska
magmatska epoha, okeanot zapo~nal da se povlekuva od nekoi delovi na planetata,
me|u koi i od zapadnomakedonskite prostori i toga{ najverojatno zapo~nalo
formiraweto na „temelite“ od ohridskiot del na zemjinata kora so naplasteni
vulkanogeni materii, dodeka pak vo t.n. Kaledonska magmatska epoha zapo~nala
kontinentalizacija na zemjiniot sostav vo ovoj del od planetata, za kone~no, vo
vremeto na Alpskiot tektonski ciklus da se sozdade dene{niot strukturen sklop na
Zapadna Makedonija, vo ~ij sostav si zazel svoe mesto i ohridskiot prostor. Taka se
sozdavala zemjinata kora vo ramkite na op{topotopskite ciklusi na planetata, no i
toga{, a i podocna, se slu~uvale mnogubrojni drugi lokalni tektonski izmestuvawa,
koi postojano go menuvale izgledot na planetarniot pejza`.
Se pretpostavuva deka debelinata na zemjinata kora od ohridskiot prostor
iznesuva 40 km. Denes e tolku dlaboko, a moèbi i ne{to pove}e, ohridskoto kopno.
No, vodata i ponataka dominirala so prostorite. Od Paleookeanot nastanal
Paleotetisot, najstaroto Sredozemno More, moreto koe zafa}alo ogromni
prostranstva od sredi{teto na planetata. Toa dominiralo vo paleozojskata (stara,
primarna) era. Od nego, vidoizmeneto, nastanalo moreto Tetis koe se u{te zafa-
12
}alo golemi povr{ini od centralnite prostori na Zemjata. Toa dominiralo vo
mezozojskata (sekundarna, sredna) era, vo vremete~enie koe iznesuvalo pove}e od
100 milioni godini i vo koe na kontinentalnite oblasti severno i ju`no od Tetis,
niz gusteòt na nadzemnata priroda gospodarele xinovskite ptici i mo}nite
dinosaurusi.
Vo kenozojskata (tercierna, neogena, nova) era Tetisot se podelil na dve
golemi morski prostranstva: ednoto na jug (Tetis) koe glavno se poklopuva so
dene{noto Sredozemno More i drugoto na sever, ozna~eno kako Paratetis, ili
vtoro Sredozemno More, koe podocna go dobilo imeto Sarmatsko More. Niz epohite
koi sledele ova more se podelilo na pove}e baseni so morska ili braki~na voda
koi nataka is~eznuvale ili se vidoizmenuvale vo razni vidovi vodeni ili kopneni
ostatoci. Vo istite tie epohi na kenozojskata era, zemjata Balkanija bila suvo kopno
ispolneto so mnogubrojni slatkovodni ezera koi nastanuvale i is~eznuvale ili se
vidoizmenuvale so neminovnata pridru`ba na silite od prirodnata stihija, bavno
sozdavaj}i go ambientot na mugrite od dene{niot pejza` na balkanskite prostori.
Ovie procesi se odvivale vo hronolo{ka vertikala od nekoi pedesetina milioni
godini, vremenski raspon koj moè da se vospriema od ~ove~kiot um samo so doblest
na isklu~itelna imaginacija.
Zna~i, vo predledeniot period, vo epohite miocen i pliocen od pretposlednata
geolo{ka kenozojska (tercierna) era, egejskite oblasti i Makedonija vo pogolem
del bile ispolneti so dve posebni ezerski prostranstva: golemoto neogeno Egejsko
Ezero i golemoto neogeno Dasaretsko Ezero. Vsu{nost, dvete prostranstva bile
sostaveni od pove}e ezerski delovi koi bile me|usebno povrzani na razni na~ini.
Neogenoto Egejsko Ezero nataka niz tekot na epohata pleistocen (diluvium) od
najnovata antropozojska (kvarterna) era zapo~nalo da se vidoizmenuva so spu{tawe
na nivoto pri {to nekoi delovi sosema is~eznale, a drugi ostanale do denes kako
pomali poplitki kotlinski ezera. Golemoto neogeno Dasaretsko Ezero go dobilo
imeto spored anti~kata oblast Dasaretija vo koja bile smesteni Prespanskoto,
Ohridskoto, Kor~anskoto i Bili{tanskoto Ezero, a koi, se pretpostavuva, nekoga{
bile me|usebno povrzani.
Vodata i kopnoto trgnale poleka da si gi sreduvaat odnosite vo ovoj del od
zemjata Balkanija. Tie slu~uvawa zapo~nale pred tri milioni godini, kon krajot
na epohata pliocen, neposredno pred po~etokot na ledenoto doba i pred pojavata na
prvite ~ovekoliki su{testva.
Ohridskata oblast gi imala konturite na visokite planini u{te daleku pred
taa zavr{nica na kenozojskoto vreme. Od severnata strana prostorot bil zatvoren
so visokiot planinski masiv na Karaorman i poniskite venci na Ilinskata
planina. Na zapad se izdignuvale Kandaviskite planini (Jablanica i Mokra), a na
isto~nata strana se protegale Petrino i Gali~ica so vpe~atlivo dominantniot
13
14
15
vrv Tomoros (2288 m) na nejzinata ju`na strana. Najverojatno me|u niv predelot bil
ridest so edna pogolema re~na dolina koja denes bi moèla da se prepoznae kako
ostatok vo dolinata od r. Crn Drim na sever i vo dolinata od rekata êrava na jug kaj
manastirot Sv.Naum. @iviot svet koj gi naseluval tie po se idili~ni predeli pred
doa|aweto na ledenoto doba bil sekako raznolik i ìvopisen. Edinstveno znaeme
deka so sigurnost nedostasuvale dinosaurusite koi ve}e bile is~eznati pred pove-
}e desetici milioni godini i ~ovekolikite su{testva koi se u{te ne bile pojaveni
na planetarnata scena.
Vo eden takov geografski i vremenski ambient se sozdala najprvin ohridskata
kotlina, a potoa i „makedonskoto slatkovodno more“, golemoto Ohridsko Ezero.
Prethodno se slu~ile golemi potresi i pomestuvawa na zemjinoto tlo. Se
pojavile dve rasedni linii, golemi puknatini na zemjinata kora, od sever kon jug.
Ednata pominuvala pokraj zapadnite podno`ja na Petrino i Gali~ica, a drugata
pokraj isto~nite podno`ja na Jablanica i Mokra planina. Me|u niv tloto se urnalo
kako vo bezdna, se spu{tilo vo pazuvite na zemjinata kora, pri {to se sozdala
dlaboka „o~na dupka“ na ohridskata kotlina. Do taa „o~na praznina“ ~ie dno bilo
zaramneto i jajcevidno, se sleguvalo preku novoformiraniot reljef postepeno,
terasesto, ìvopisno.
Spored pretpostavkite i soznanijata na nau~nicite, taa „o~na dupka“ i celata
kotlina ne bile ispolneti vedna{ so voda, kako {to toa „potopski“ se slu~uvalo
pri vakvi tektonski pridviùvawa na zemjinata kora. Ezeroto se polnelo so voda
postepeno. Dokaz za toa se dvete prostrani dlabnatini koi i denes se nao|aat na dnoto:
ednata kaj poluostrovot Trepet (zapadnoto krajbre`je), a drugata kaj s.Pe{tani (vo
isto~niot del) koja e podlaboka od prethodnata i kade {to e izmerena najgolemata
dlabo~ina na ezeroto (288,70 m). Ovie dve dlabnatini moèle da nastanat samo vo
vremeto koga dene{noto dno bilo suvo kopno, odnosno vo vremeto pred polneweto
so voda na kotlinata.
U{te pred da go utvrdat ova nau~nicite, postoele predanija koi ukaùvaat
na istoto: deka pred da nastane ezeroto ohridskata kotlina bila „{iroka dolina“
i plodno pole. I bra}ata Miladinovci od Struga i Marko Cepenkov od Prilep
(19 vek) gi zapi{ale narodnite usni predanija za postanokot na ezeroto. Spored
niv, vo blizinata na Ohrid, vo damnite vremiwa postoel izvor od kogo ènite
crpele voda za potrebite na doma}instvata. Izvorot se otvoral i zatvoral so
nekakov kapak. Postoelo pravilo koe bilo prenesuvano od postarite na pomladite,
deka sekoja ve~er izvorot trebalo da bide zatvoran, za da „ne se slu~i nesre}a“. No,
eden den, se slu~ilo ona od koe najpove}e se pla{ele ìtelite na dolinata. Edna
mlada èna zaboravila na svojata obvrska. Vodata od izvorot cela no} te~ela i ja
polnela dolinata. Utredenta bilo ve}e docna, ìtelite morale da se spasuvaat i da
ja napu{tat plodnata kotlina. Taka nastanalo ezeroto.
16
O~igledno, staroto predanie i podocne`noto nau~no soznanie re~isi
istovetno ja dopiraat vistinata. Predanieto e tvorba na narodniot genij i logi~na
asocijacija za Nastanot, a nau~noto soznanie e logi~na pretpostavka vrz osnova na
istraùvawata za istiot nastan i tie, dlaboko, se dopiraat i imaat ista su{tina.
Golemite vodeni povr{ini na Ohridskoto Ezero vo golem del se rezultat
na sopstvenite izvori, no isto taka se i rezultat na dlabokite podzemni vrski so
Prespanskoto Ezero preku karstniot masiv na planinata Gali~ica. Ova e nau~no
dokaàno, no daleku pred nau~nite istraùvawa narodnoto predanie kaùva:
„O{te veqat, ~e tova ezero imat soob{tewe so Prespanskoto, koe vervat ~e pod
planinata Gali~ica vtekvit vo Ohridskoto, i ~e, koga se zatnit tova soob{tewe,
Prespanskoto ezero potopvit bli`nite mesta“ (bra}a Miladinovci, sredina na 19
vek).
Ohridskata kotlina najverojatno nastanala istovremeno so Kor~anskata
i Bili{tanskata, koi denes se nao|aat ju`no od Ohridskoto Ezero, vo Albanija.
Tie vsu{nost pretstavuvale eden t.n. tektonski rov (graben) koj bil ispolnet so
prvobitnite vodi na golemoto Dasaretsko Ezero. Ohridskata kotlina podocna, so
dopolnitelni tektonski dvièwa, se oddelila od Kor~anskata. Se pretpostavuva
deka tektonskite dvièwa na ohridskata kotlina u{te ne se stabilizirani, {to
pak zna~i deka tie dvièwa koi podrazbiraat spu{tawe na tloto, go podmladuvaat
ezeroto i mu go regeneriraat ìvotot.
Vo tie dale~ni pliocenski vremiwa sigurno bil voobli~en i Ohridskiot rid
vo severnite delovi od toga{nata prostrana ohridska oblast. Ohridskiot rid, taa
dvogrba kamila, u{te toga{ pretstavuval kralski prestol na vodnoto boèstvo, toj
bil potopeniot vol{eben ostrov na Dasaretskoto Ezero. A toa, ezeroto, gi zafa-
}alo golemite prostori na trite pogore spomnati kotlini. Nivoto na ezerskata
voda se izdignuvalo do 960 m nadmorska visina, {to zna~i deka malite ramni delovi
od ohridskata kotlina, okolu Struga i Ohrid na sever i okolu Starova na jug, toga{
bile pod ezeroto i pretstavuvale ezerski zalivi. Od ova se izvlekuva interesen
zaklu~ok: deka vo tie vremiwa najvisokiot del od Ohridskiot rid se nao|al 170 m
dlaboko pod voda. Ezeroto toga{ se vovlekuvalo i vo basenot na dene{nata oblast
Debrca, vo severnite delovi od ohridskoto pole. Se smeta deka maloto ezerce „Sini
viroj“ koe i denes postoi severozapadno od s. Bel~i{ta (Debrca) e posleden ostatok
od toga{noto golemo Dasaretsko Ezero. Prikaznata i vistinata za starosta na
Ohridskoto Ezero se isprepletuvaat, a nivnoto me|usebno {epotewe zamira dlaboko
vo mileniumite. Vo edno se sloùvat dvete: deka e najstaro ezero na evropskiot
kontinent. Za mnogu ìvi organizmi i vodeni su{testva koi egzistiraat vo nego se
veli deka ìveat i opstanuvaat samo tuka i nikade na drugo mesto vo svetot. Nivnoto
dale~no poteklo se vrzuva so organizmite od „onie vodi {to postoele vo momentot
na negoviot postanok i reliktnite oblici vo nego moraat da bidat stari najmalku
17
onolku kolku {to e i samoto ezero. Isklu~itelniot endemizam na ìviot svet vo
ezeroto e vsu{nost odraz na dejstvoto na dolgotrajnata i neprekinatata geografska
izolacija“ (S. Stankovi}).
Se dobiva vpe~atok deka ìtelite na ezeroto go odbrale najskrienoto kat~e
na svetot kako svoja tatkovina, smestena vo prozirnata masa na najbistroto i
najgolemoto „oko“ na Balkanot, ìveej}i vo besprekorna harmonija i osobeno
za{titeni od kataklizmi~nite zla i demonstva koi povremeno gi pusto{at drugite
prostori na planetata Zemja.
Vo taa vodena tatkovina ìveat nadaleku pro~uenite ohridski pastrmki,
letnicata i belvicata, od rodot na ribite salmonidi, koi go naselile ezeroto
u{te od negoviot po~etok, u{te pred da za~ekori ~ove~kata noga na ovie prostori.
Letnicata e vsu{nost boìcata na ohridskite vodeni prostranstva i za nea ne
postoi nieden drug ìvoten prostor na planetata.
18
Endemi~ni reliktni ìteli na ova ezero se u{te i ohridskite sungeri
(Ochridaspongia rotunda), mnogubrojni vrsti na ohridskite polàvi, me|u koi i
specifi~nite Purgulinae, zaradi koi Ohridskoto Ezero go dobilo i imeto „Ezero so
purgulini“; rastitelni organizmi so staro tercierno poteklo se i mikroskopskite
kremeni algi (diatomeae) koi gi ima vo mnogubrojni oblici, me|u koi 75 se sosema
novi i ìveat samo vo ohridskite ezerski i krajezerski vodi, nekoi od niv kako
vistinski ìvi fosili.
Od reliktnite ìteli koi imaat pobliski ili podale~ni srodnici vo
drugite delovi na svetot dovolno e da se spomenat karkteristi~nite spleskani
crvi planarii (Tricladida) od koi vrstata Ochridana od rodot Fonticola ìvee i vo
najgolemite dlabo~ini na ezeroto.
Ova se samo nekolku direktni svedenija za specifi~niot ìv svet koj go
naseluva vodenoto carstvo na Ohridskoto Ezero. Florata i faunata e mnogubrojna
i raznolika i taa e samo odraz na ~udesnoto majstorstvo na Prirodata koja vo ovoj
del od svetot go tkae ìvotot so nevidena inspiracija. Kako izgleda enterierniot
pejza` na vodenite ti{ini? Ezeroto e, vsu{nost, simbioza na dva osnovni regioni:
Dno (bental) i Slobodni vodeni masi (pelagijal, limnion). Regionot Dno ima tri
golemi zoni: Pribre`na (litoralna), Sublitoralna i Dlabinska (profundalna)
zona. Pribre`nata zona (ili Krajbre`nata terasa) e „ukrasena“ so mahovini, gabi
i osobeno cvetnici-povisoki vodeni rastenija. Taa kontaktira i so nadvore{niot
svet preku prepoznatlivite „poliwa“ od trski. Natamu, pod prozra~nite vodi,
dnoto e pokrieno so prostrani livadi „sostaveni od ispraveni, ne`ni i visoki
stebla na lokumica ~ii vrvovi preku letoto dopiraat do samata por{ina i
davaat vpe~atok na prekrasni gradini, niz koi vrie bogat i raznoviden ìvot...“
(J. Searafimova Haxi{~e). Na dlabo~ina od 10 - 15 m se prostiraat gustite livadi od
„resa“, odnosno „Livadite na Hara“ sozdadeni od krupnite razgraneti algi od rodot
Chara. Sublitoralnata zona zapo~nuva po Livadite na Harite. Taa e polumra~na,
poradi poslabiot kvalitet i kvantitet na son~evata svetlina koja prodira vo ovie
dlabo~ini. Ovde se naseleni nekoi vidovi algi od grupata Diatomeae. Tretata
zona od Dnoto na ezeroto, odnosno od Bentalniot region, Dlabinskata zona
(Profundalnata) e najprostrana (zafa}a ~etiri pettini od vkupnata povr{ina
na ezerskoto dno) i e najdlaboka. Taa e vsu{nost centralnata ramnina vo koja
caruva svetot na t.n. ìva ti{ina „poklopena“ so re~isi nepodvi`ni vodeni masi,
nalegnati na ramnoto dno pokrieno so kilim od „fin dlabinski mil“. Ovde e mrak,
nema svetlina i samo mol~at Ti{inite vo veli~estvenata samotija na Vodata.
Od rastitelniot svet ìvee samo eden vid modrozelena alga koja opstojuva i vo
najgolemite dlabo~ini.
Regionot na Slobodnite vodeni masi (pelagijal, limnion) se deli na Zoni vo
horizontalna i na Zoni vo vertikalna nasoka. Site tie go so~inuvaat xinovskiot
19
polne` na ezerskata utroba. Vo nea pulsira vodeniot „kapilaren sistem“ ovozmoèn
od ìvotot na ~etiri kompleksi na organizmi, od koi najzna~aen e kompleksot
na Planktonot. Planktonovite organizmi lebdat vo vodata pasivno noseni i
od najslabite dvièwa na vodenite masi. „Planktonot e kompleksna ìvotna
zaednica sostavena od proizvoditeli na organskata materija - zeleni rastenija
(fitiplankton), potro{uva~i na organskata materija - ìvotni (zooplankton) i
razoruva~i i transformatori na organskata materija - bakteriite“.
Nezavisno od site ~udesni okolnosti i specifi~nosti koi go odvojuvaat ova
vodeno carstvo od drugite vodi na svetot, ezeroto ima edna „tajna vrska“ so vremeto
i prostorot na planetata. Taa vrska e op{ta i svetska i go povrzuva ìviot svet
preku edna sé u{te nedovolno objasneta ìva materija koja ìvee vo golemite i
malite vodi i koja ima zmijolik oblik, a se vika - jagula (Anguillidae angiulla). Vo
na{eto ezero taa ìveela otsekoga{. Se pretpostavuva deka ova misteriozno
zmijoliko su{testvo go ~uva spomenot za Atlantida, a moèbi i spomenot za pove-
}eto drugi drevni civilizcii koi najverojatno egzistirale paralelno so Atlantida,
na razni prostori denes pokrieni so golemite vodeni povr{ini.
20
Osven ~ovekot, delumno, nikoj dosega ne uspeal da go prepre~i „kru`niot pat“ na
opstanokot na jagulata. Iljadnici godini nanazad se povtoruva istoveten fenomen.
Evropskata jagula, a ottuka i ohridskata, se razmnoùva masovno vo dlabo~inite
na Sargaskoto More ju`no od Bermudskiot triagolnik vo Atlantskiot okean.
Ottamu, novata generacija jaguli, malite providni ro`bi, ne podolgi od ~etiri
milimetri, vodeni od svojot ~udesen instinkt, trgnuvaat na pat dolg sedum do osum
iljadi kilometri, kon slatkovodnite prostori na Evropa, sledej}i go dvièweto
na Golfskata struja niz okeanot. Interesen e neverojatniot fakt, spored koja
logika malite staklesti larvi - jaguli koi se celosno bespolovi vo taa faza od
nivniot ìvot, se odvojuvaat predisponiranite ènski primeroci od ma{kite i
ovie, ènskite, go prodolùvaat dolgiot pat do slatkovodnite „tatkovini“, kade
{to sozrevaat vo jaguli - ènki, a predisponiranite ma{ki primeroci ostanuvaat
vo solenite vodi na morskite zalivi i slivovite od rekite, kade {to sozrevaat vo
jaguli - ma`jaci. Patot na ovie staklesti larvi-jaguli od Sargaskoto More preku
Atlantikot, Sredozemnoto i Jadranskoto More, niz rekata Drim do Ohridskoto
Ezero trae okolu tri godini. Pred vlezot vo svojata ohridska vodena tatkovina,
tie se ve}e narasnati i nivnata dolìna toga{ iznesuva okolu osum santimetri.
Vo Ohridskoto Ezero, kako i vo drugite slatkovodni prostori na Evropa, taa
ìvee so svoite aristokratski maniri (vo tekot na ìvotot se preoblekuva, ja
menuva koàta ~etiri pati) i sozreva vo zmijolika riba ubavica so stava do metar i
polovina. Po 10 - 12 godini rasko{en ìvot vo bogatoto vodeno carstvo na Ezeroto,
taa se preoblekuva vo „srebrenesta svadbena nosija“ i se podgotvuva da ja napu{ti
svojata tatkovina zasekoga{. Toga{ prestanuva da se hrani i gi zatvora site organi
koi ja obavuvaat taa funkcija. Teloto i e zrelo i vozbudeno, a polnite organi
ve}e rascuteni. So netrpenie go ~eka ~asot na trgnuvaweto. Toa se slu~uva vo esensko
vreme, vo no} koga ezeroto tatni od silni branovi, vo no} burna i bez mese~ina.
Otsekoga{ bilo taka, mnogu iljadnici godini. Vo takov buren i tainstven mig se
sobiraat vo jata i trgnuvaat kon istekot na rekata Drim site ezerski „nevesti“ na
pat dolg iljadnici kilometri. Lu|eto, ribarite, toa go znaat, pa gi ~ekaat i lovat,
no ovaa okolnost e bez zna~ewe za re{enosta da se realizira iskonskata misija.
Niz Scili i Haribdi, sledej}i ja pak Golfskata struja, odbranite od sudbinata
stignuvaat vo Sargaskoto More i vo qubovnite „odai“ na golemite dlabo~ini go
obavuvaat veli~estveniot ~in so svoite ma`jaci. Toa se slu~uva samo edna{ vo
nivniot ìvot, edna{ i za navek.
Masovnata svadba na jagulite vo morskite dlabo~ini i nivnata golema bra~na
no} mora da ima nekoja tajna vrska so dimenziite na prostorot i vremeto na svetot. Po
ovoj ~in tie se preseluvaat vo ve~nosta kaj svoite pretci, dodeka nivnite iljadnici
ro`bi, malite staklesti jagul~iwa, so „misteriozniot kompas koj nikoga{ ne
gre{i“, vgraden vo nivniot gen, ja prodolùvaat misijata, povtorno trgnuvaj-
21
}i na dale~niot pat do tatkovinata od nivnite roditeli. I sé taka. Ohridskoto
vodeno carstvo e tatkovina na jagulite, kako {to bila i Atlantida ~udesno bogata
tatkovina na svoite kralevi i nivnite podanici.
Golemata voda na Dasaretskoto Ezero se povlekuvala dolgo od zalivskite

prostori. Vo antropozojskata (kvartarna, najnova) era od istorijata na Zemjata, vo
pleistocenskata epoha, koga se menuvaa ledeni i me|uledeni vremiwa, Ohridskiot
vol{eben rid, taa dvogrba kamila, se izdignuva{e na severniot breg od ezeroto.
Prvite hominidi se obiduvaa da gi „vrazumat“ divite predeli na kopnenite oblasti
od planetata, vtisnuvaj}i gi taka fundamentalnite stapki na golemata i dolga
idnina na ~ove{tvoto.
22
OD PALEOLITSKITE DO MITSKITE VREMIWA
Ohridskiot rid dolgo gi sobiral vol{epstvata od Prirodata, a po~esto bil

posetuvan i od samiot Bog. Zatoa i ima mnogu tajni koi moèbi nikoga{ ne }e bidat
razgatnati, bidej}i tie, tajnite, ne se zavitkani samo vo plastovite od zemjata, tuku
i vo vremeto koe e samo se}avawe, a se}avaweto ne moè da pameti sé.
Sepak, edno e sigurno. Takvo mesto ne moèlo da ne bide zabeleàno od
prvobitnite divi ordi na ~ove{tvoto. Tie sigurno ostavile tragi na ova tlo, no
tragite se zapretani vo dlabo~inite na vremeto ili se is~eznati pod uni{tuva~kata
sila na ~ove~kata reprodukcija. Prvobitnite lu|e moèbi ovde se pojavile pred
dva milioni godini. Mnogubrojnite nivni potomci go sledele „patot na vodata“ niz
dolinite na rekite Drim, [kumbina i Devol, site povrzani so jadranskoto primorje.
Tie doa|ale vo rajskoto mesto na ohridskata oblast, a po silata na golemata vkupna
sudbina na ~ove{tvoto is~eznuvale vo vrtlozite na mileniumskite dimenzii.
Ridot bil ve}e naplasten so zemja, toplina i ìvot. Ju`no od nego se branuvale
sinite vodi na ezeroto, a severno se protegala ramninata prekriena so gusta
vegetacija. Ezerskiot breg bil zarasten so visoki mo~urlivi rastenija, a celata
priroda bogata so raznoviden ìvotinski svet.
Toa se vsu{nost mugrite na ~ove~kata civilizacija so stacionirani ìve-
ali{ta. Toa e vremeto na golemata praistoriska „neolitska revolucija“ koja gi
postavila temelite na duhovniot i tehnolo{kiot razvoj na ~ove{tvoto.
Toga{, pred {est iljadi godini, na jugozapadnite terasi od povisokiot del
na ridot, sigurno imalo takanare~eni naselbinski zasolni{ta na neolitskiot
~ovek, dale~niot predok na ohridskoto ìtelstvo. Izvesni indicii za neolitsko
ìtelstvo pokaùva i prostorot okolu malata reki~ka koja se vliva vo ezeroto
zapadno do ridot, kaj Gra{nica, kade{to moèbi postoela mala naselba podignata
na drveni kolci zaka~eni vo mo~urliviot teren pokraj ezeroto. Podatocite se
incidentni i atipi~ni (kameni i kremeni artefakti), no tie sepak ukaùvaat na
sigurno egzistirawe na praistoriska naselba od tie vremiwa. Ona {to vo najnovo
vreme e konstatirano, a ~udesno e kako mnogu decenii toa arheolozite ne go
utvrdile, e „rasko{nata“ Penelopa, mo}na praistoriska naselba koja e zabeleàna
kako „polubudno spie“ pod debelite sloevi od zemja i glina na prostorot pokraj
ezeroto, vo ramninskiot del na Ohrid, od Po{tata do Ohridatite, pod dene{nite
arhitektonski objekti na stanbenite zgradi kade{to nekoga{ be{e starata
avtobuska stanica na Ohrid, pod ohridskiot Dom na kultura, pod hotelskiot
23
kompleks Palas i nataka pod malata zgrada na [umskoto stopanstvo, pokraj i pod
Ugostitelskoto u~ili{te i Fakultetot za turizam, pod ubavite niski „mondenski“
zgradi za ìveewe na dene{nite novi i pobogati Ohri|ani, tamu do sportskite
rekreativni tereni na gradot. Koga niknala naselbata vo neolitskoto vreme,
terenot vo ovoj del pokraj ezeroto bil mo~urliv i zarasten so trski i {evar.
Lu|eto svoite ìveali{ta gi gradele na drveni kolci dlaboko zaka~eni vo zemjata,
najprvin na edna pomala platforma od grubi dabovi {tici, a potoa, so tek na vreme,
taa platforma se {irela ili pak, se gradela nova, potaka ili povaka, na celiot
prostor pokraj vodite od ezeroto, do koi vodele pateki od drveni {tici ili pateki
od nafleni kamewa skrieni od visoko izrastenata mo~urliva ili krajezerska
vegetacija. Dolgo se ìveelo na ovoj prostor, nekolku iljadi godini, od krajot na
stariot neolit do razvienoto èlezno vreme na praistoriskoto vremete~enie.
Vo najnovo vreme, ovie izvori na ìveewe, arheolozite slu~ajno gi otkrija koga
lu|eto, so zasilenata gradbena ekspanzija, po~naa da kopaat rovovi za temeli na
golemite zgradi dlaboki do {est metri. Pod slojot na humusna zemja i polnatica
so debelina od metar i polovina, leì debel sloj na re~isi neprobojna siva glina
dva do ~etiri metra pod kogo, za~udo, str~ea drveni kolci „zaka~eni dlaboko vo
vremeto“, me|u koi, vo vodata koja „izvira“ od site strani, ima silni „knigi“ vo
koi se zapi{ani mnogubrojni stranici od ìvotot na prastarite civilizacii,
me|u koi istraùva~ite nao|aa mnogubrojni ostatoci od materijalnata kultura na
tie civilizacii: glavno kerami~ki sadovi, idoli od keramika, koskeni i kameni
orudija.
Ostatoci od praistoriskata nakolna naselba Penelopa vo blizina na Ohridatite
24
Fragmenti i sadovi od keramika od praistoriskata nakolna naselba Penelopa
Severno od ridot, vo ramninata, na prostorot od dene{niot lokalitet Dolno

Trnovo, vo predgradieto na Ohrid „Kaj Crnogorcite“, konstatirano e postoewe na
u{te dve naselbi od postarite vremiwa na neolitskata civilizacija, so osobeno
dragoceni ostatoci od stanbeni objekti gradeni od drvo i kal, vredni ostatoci od
toga{nata kerami~ka produkcija, kako i mnogubrojni drugi proizvodi od kamenata
i kremenata industrija.
Kameni, kremeni i koskeni artefakti od nakolnata naselba Penelopa
25
Vo neolitskoto vreme praìtelite na ohridskata oblast formirale svoi
stanbeni ìveali{ta pove}e vo ramninata i ìveele vo mir. Ohridskiot rid bil
oboàvan kako sveto mesto polno so tajni. Lovcite i ribolovcite se iska~uvale na
vrvot i ottamu komunicirale so neboto i so svoite soplemenici so posebni signali
i obredni ceremonii.
@ivotot se odvival i vo t.n. metalni vremiwa od praistorijata na vkupnata
~ove~ka egzistencija. Na terenot od povisokiot del na ridot postojat arheolo{ki
indicii koi ukaùvaat na egzistirawe na naselba vo bakarnoto i vo bronzenoto
vreme. Najverojatno u{te toga{ bilo zabeleàno deka ridot ima odli~na prirodna
odbranbena pozicija i najverojatno u{te vo bronzenoto vreme ìtelite podignale
odbranben bedem na severnata i isto~nata strana za da ja za{titat naselbata od
napadi na drugi plemiwa. Poznato e deka tie vremiwa bile nemirni i nesigurni,
na {to ukaùvaat i nekolku drugi bronzenodopski utvrdeni „gradi{ta“ na
dominantnite ridovi od ohridskata oblast. Nekade kon krajot na bronzenoto i
vo po~etokot na èleznoto vreme lu|eto od mo~uri{teto kraj ezeroto po~nale
pointenzivno da se naseluvaat na povisokiot del od ohridskiot rid, na dene{niot
prostor od Samuilovata tvrdina i na prostorot
r od Plao{nik.
Pretstava na falus i ènska figurina od keramika, nakolna naselba Penelopa
Pretstava na glava i vrat

od ma{ka figurina od keramika,
nakolna naselba Penelopa
26 (str. 27)
27
Praistoriskata nakolna naselba vo Zalivot na Koskite,
lokalitet Plo~a Mi}ov Grad - Gradi{te kaj Pe{tani, Ohridsko (rekonstrukcija)
Ezeroto pak, kako isklu~itelna hidrobiolo{ka sredina, vo tie burni vre-

miwa od praistorijata, ne moèlo da bide zaobikoleno od mudrite i racionalni
opservacii na praistoriskiot ~ovek. Na negovite krajbre`ni vodi izniknale
desettina nakolni drveni (palafitni) naselbi koi bile za{titeni od neprijatelite
na kopnoto na osoben na~in, a istovremeno ìtelite moèle da gi koristat
blagodetite i na kopnoto i na vodata. Stanbenite objekti bile podignuvani na
drveni platformi formirani na „temeli“ od drveni kolci i stebla zabivani
dlaboko i cvrsto vo dnoto na ezeroto ili na mo~urliviot teren. Vaka formiranite
nadvodni drveni naselbi bile povrzani so kopnoto so pomo{ na podvièn drven
most koj vo no}no vreme ili vo drugo zlovreme bil podignuvan kon naselbata, so
{to taa celosno bila odvojuvana od kopnoto. @itelite na ezeroto taka sozdavale
svoj specifi~en idili~en prostor za egzistencija i pokraj site rizici koi ~esto
se multiplicirale kako rezultat na ~ove~kata priroda i razvojot na demonskite
sili vo ramkite na ~ovekovoto bitisuvawe koe se odvivalo vo turbulentnata
praistoriska bronzenodopska hronolo{ka dimenzija.
Herodot, tatkoto na istorijata, prv gi opi{al vakvite naselbi i na~inot na
ìveewe na nivnite ìteli. Toj veli deka sekoj ~ovek, pripadnik na plemeto ili
rodot, koj sakal da zasnova semejstvo, moral so svoite drugari da izgradi koliba
(ku}a od drvo, slama i trski) na prostorot od naselbata. Vo sekoja ku}a na podot
imalo otvor so kapak koj bil neophodna komunikacija so golemiot izvor na ìvotot,
ezeroto. Malite deca bile vrzuvani so jaè za nekoj stabilen del od prostorijata za
28
ìveewe, za da ne padnat dolu vo vodata. Niz otvorot po potreba lu|eto spu{tale
drvena ko{nica vo ezerskata voda i po nekoe vreme ja izvlekuvale polna so ribi.
Ezeroto bilo tolku bogato {to lu|eto so ribi gi hranele kowite i drugite doma{ni
ìvotni (Herodot, V, 16).
Na severnoto krajbre`je od Ohridskoto Ezero takvi naselbi imalo na
prostorot okolu istekot na rekata Drim vo Struga, zapadno ottamu kaj mestoto denes
so toponim Vrbnik, u{te potamu kaj Kali{ta i vo Ohrid, na krajbre`niot teren
me|u planinata Gali~ica i Ohridskiot rid. Na isto~noto krajbre`je od ezeroto
takvi naselbi se konstatirani kraj severniot del od seloto Pe{tani, potoa kaj
poluostrovot Gradi{te, vo Zalivot na Koskite (lokalitet Plo~a Mi}ov Grad) i
u{te poju`no, kaj Trpejca, vo Zalivot na Pr~ot (lokalitet Nadol).
Muzejskiot kompleks „Muzej na voda“ kaj Gradi{te: praistoriska nakolna naselba,

ostatoci od rimski kastrum, muzejska zgrada i zgrada - baza za nurka~ki centar
29
30
31
Vleguvame so vozbuda za da go po~uvstvuvame pulsot na praisto-
rijata zaspana na dnoto od ezeroto. Na triesettina metri od bregot
dolu pod vodata vladee „ìvata“ ti{ina vo ~udesna kohezija so zdivot
na bronzenoto vreme. Naokolu zelena vegetacija od niski bujni rastenija
svieni i polegnati od teìnata na mnogubrojnite mali listovi.
Namesta prazni poliwa od nataloèna peso~na pra{ina pome{ana
so pepel i sitni jaglen~iwa kako i pokrupni jaglenosani par~iwa od
drvo. Nasekade niz vegetacijata nayiraat drveni kolci i podebeli
stebla zaka~eni vo dnoto. Na nekoi im se gledaat godovite, a drugite
se izdignuvaat povisoko i se zavieni so zeleni trevki i mnogubrojni
{kolki koi od kolcite sozdale ~udesni skulpturi. Pretpostavuvame
deka na celiot prostor ima okolu ~etiri iljadi drveni kolci koi se
nemi svedoci na damne{nata ezerska civilizacija. Me|u niv i nasekade
po dnoto „semejna atmosfera“: mnogubrojni celi i ispokr{eni kera-
mi~ki sadovi so razli~ni formi, nekoi polni so pesok, kal i pepel i
grut~iwa jaglen, po rabovite „ukraseni“ so {kolki, potoa raznovidni
mazni kamewa i kameni sekirki, kremen~iwa i drugi predmeti... Dolgo
patuvavme niz vremeto, okolu tri iljadi godini, otkako vo zanesot }e
ja probievme opnata na na{ata dimenzija. Vrvulica od lu|e ispe~eni od
sonceto, oble~eni so eleci od krzna, èni so razgoleni gradi i ko`ni
mokasini, lae` na ku~iwa, rikawe na dobitok, svire` od rog, xagor...
Sekojdnevno patuvavme vo bronzenoto vreme.
Povtornoto vra}awe vo dene{niot podvoden ezerski {timung e
kako vra}awe na novoroden~e vo maj~ina utroba. Povtorno „ìvata
ti{ina“ pet metri pod nivoto na ezeroto. Okolu samo zdiv i {epot
na arheolo{kite ostatoci, nevini mali rip~iwa vo vidokrugot na
plasti~nite nurka~ki maski i gusteòt na planktonskite ordi.
Povremeno temna silueta na elegantna jagula.
Izleguvame na bregot so posebno ~uvstvo za minlivosta na
ìvotot. Sednuvame zbuneti na na{iot prag izgraden od beton vo
krajot na vtoriot milenium od Hristovata era...
(Zapis od podvodnite istraùvawa vo

Zalivot na Koskite na Ohridskoto
Ezero, 1998)
32
Podvodni arheolo{ki situacii
Ostatoci od drveni kolci zaka~eni na dnoto od Ohridskoto Ezero kaj Zalivot na Koskite
Eksterier i enterieri od ku}ite na nakolnata Kerami~ki sadovi od
naselba vo Zalivot na Koskite (rekonstrukcija) praistoriskata nakolna
naselba vo Zalivot na Koskite
34
Detaq od podvodnite arheolo{ki istraùvawa na dnoto od ezeroto vo Zalivot na Koskite
35
Bronzenoto vreme e slavna i sudbinski presvrtna epoha za razvojot na ~ove~kata
civilizacija. Toa e vremeto na burnite nastani na jugot od Balkanot, vremeto
na Homerovata Troja i vremeto koga vo ovoj del od svetot ve}e se prepoznavaat
formirani protoetni~ki grupacii.
Ohridskiot rid i nataka kontinuirano bil naseluvan od ìtelite na Penelopa
ili od nekoi drugi dojdenci od okolnite poliwa. Vo severoisto~nite prostori
na povisokiot del od ridot, vo plastovite zemja dlaboki sedum metra, otkrieni
se pokazateli na razviena naselba koja egzistirala vo protogeometriskiot i
geometriskiot period (postaroto èlezno vreme), odnosno vo IX - VIII vek pred
Hristovata era. Vo tie dlaboki arhivi na kulturnite sloevi pronajdeni se
dragoceni fragmenti od t.n. zapadnomakedonska mat slikana keramika, koi upatuvaat
na prepoznavawe na Brigite, ili nivnata simbioti~ka vrska so Enhelejcite,
najstarite etni~ki supstrati na ovie prostori, sekako genetski granki od pretcite
na staromakedonskata populacija. So najnovite arheolo{ki istraùvawa vo
Ohrid (2007 - 2010) ovie osobeno bea konstatirani na Plao{nik kade {to, pokraj
raznovidnite formi i tipi~nata ornamentika na mat slikanata naselbinska
keramika, bea otkrieni i grobovi - cisti od èleznoto vreme, za prvpat vo Ohrid,
so bogati prilozi na bronzeni predmeti, me|u koi, za prvpat vo na{ata jugozapadna
Makedonija i t.n. Makedonski bronzi, mali kultni predmeti: bokal~iwa, sad~iwa
so ukrasni poklopci, krstovidni bronzi, aùrirani praporci, zoomorfni formi
(gulabica) i drugi prilozi so koi bile nakiteni pokojnicite.
Od arheolo{kite istraùvawa na Plao{nik vo 2008 godina:

detaq od situacija vo grob od èlezno vreme, VII-VI vek pred Hr. era
36
Od arheolo{kite istraùvawa na Plao{nik 2008 - 2009 godina:
„makedonski bronzi“ (gore); bronzeni belegzii i èlezni o~ilesti fibuli (dolu)
Ovie bronzi, vsu{nost, pokaùvaat srodnost vo ritualnite postapki na

vremeto, edna ritualna moda na ìtelite koi ìveele na ovie prostori od Balkanot
i po{iroko, osobeno so toga{nite ìteli od dene{nata na{a isto~na Makedonija.
Temelite na ~ove~kiot duh naplasten vo genealogijata na ohridskoto
praìtelstvo, bogat kolku {to bila bogata nivnata mo} na vospriemawe, ve}e e
trajno vgraden vo fizi~kite temeli na Ridot. Tajnite i vol{epstvata i nataka se
taloèle vo zemjata i kamenot. Legendarnoto vreme po~nalo da zra~i za da bide
zapameteno nekolku vekovi podocna vo prviot milenium pred na{ata era. Nekade
kon sredinata na toj milenium, ovie prostori se u{te bile samo protoistorija
koja edinstveno moème da ja ~itame samo preku trodimenzionalnite materijalni
podatoci.
37
VREMETO NA KNEZOVITE I NIVNITE PODANICI
Ohridskiot rid i celata ohridska oblast vo arhajskiot period (VI - V vek pred
Hristovata era) bile pod kontrola na mo}noto kneèstvo koe imalo svoj „grad“
na isto~nite i ju`nite padini od povisokiot rid kade {to dolgo vreme ìveele
najstarite Brigi, koi, pokraj na dene{niot Plao{nik, sigurno imale i ìveali{ta
na najvisokite pozicii od ovoj rid. Ovie, kako {to se znae, niz podocne`nite
vremiwa se otselile, spored podatocite, zaedno so drugite svoi soplemenici od
Zlatna ritualna site makedonski prostori, daleku vo Mala Azija kade {to ja sozdale svojata dràva
maska i raka,
Grob 132, lok. Frigija, a na nivnite prostori svoi ìveali{ta podignala edna kneèvska loza na
Gorna Porta Engelanite. Za nivno ve~no ìveali{te si go izbrale prostorot ju`no i jugoisto~no
- Ohridska od Gorna Porta, na sedlestiot prostor, pove}e kon po~etokot na pomaliot rid. Ovde,
krepost,
po~etok na V vek
pokraj dene{niot kaldrmiran pat koj vodi kon crkvata Sv. Bogorodica Perivlepta
pred Hr. era i kon ridot Deboj, pove}e od 2500 godini po~ivale bogatite ìteli na engelanskoto
(str. 38) kneèvstvo koi sozdale „tradicija na mestoto za ìveewe na onoj svet“ i nataka niz
~etvrtiot vek, kako i niz idnite nekolku vekovi (III - II) pred Hristovata era, kako
ekskluziven region na anti~kata Gorna Makedonija. Ovde se otkrieni nad stotina
grobni po~ivali{ta od nekolkuvekovni pogrebuvawa na ìtelite od povisokiot
ohridski rid, odnosno grobovi so hronolo{ka pripadnost od krajot na VI vek pred
Hr. era do krajot na vtorata polovina od II vek pred Hr. era.
Srebrena votivna koli~ka, srebreni sandali, zlatni kocki i zlatna fibula,

lok. Gorna Porta - Ohridska krepost, V-IV vek pred Hr. era
Me|u niv, sekako, najzna~aen e grobot odbeleàn so broj 132 vo kogo be{e
otkriena zlatnata maska i zlatnata raka, koi, ne samo {to bea iznenaduvawe so
nivnata pojava, tuku obelodenija mnogu drugi arheolo{ki temi i stavija kraj na
mnogubrojni nau~ni diskusii vo arheolo{kiot svet koi traeja pove}e od sedumdeset
godini. Prilozite vo grobnata konstrukcija nedvosmisleno ukaùvaat deka tuka
bile najverojatno pogrebani posmrtnite ostanki od mom~e i devojka koi prethodno
bile kremirani, a potoa pepelta od nivnite tela bila stavena vo grobnata jama.
Vedna{ do ovoj grob, zapadno od nego, be{e otkriena grobnica zagradena so
obraboteni ~etvrtesti bigorni blokovi vo koja bila postavena klada i spaleni
{estmina pokojnici, voini, koi umrele zaedno vo nekoj boj. Okolu kladata i crnata
goretina od jaglewa i pepel, na prethodno rasposlana ezerska pesok, bile priloèni
darovite: skapoceni predmeti od zlato, srebro, bronza, èlezo, keramika i kilibar.
Me|u niv najvpe~atlivi se {este bronzeni {lemovi, od koi eden se istaknuva so
ukrasnite elementi: izveden venec koj prikaùva uredna frizura i reljefno
izvedeni ovnojski glavi na paragnatidite. Na ~elniot del od {lemot izveden e
natpis so punktirawe, odnosno imeto na sopstvenikot ΤΕΥΤΙΟΣ ΦΙΛΟΞΕΝΩΣ.
Bronzen {lem so ovnojski glavi na paragnatidite, Grobnica 1,

lok. Gorna Porta - Ohridska krepost, po~etok na V vek pred Hr. era
40
Bronzeni knemidi (Grobnica 1, po~etok na V vek pred Hr. era),
èlezen me~ (grob 132, po~etok na V vek pred Hr. era),
bronzen {lem „halkidski tip“ (grob 127, IV vek pred Hr. era) i
èlezen {lem (III vek pred Hr. era), lok. Gorna Porta - Ohridska krepost
Zlatni i srebreni prilozi, Grob 167 (in situ), lok. Gorna Porta - Ohridska krepost,
kraj na VI / po~etok na V vek pred Hr. era
42
43
Neodamna pak, na samo {est metra jugozapadno od grobot so zlatnata maska, pod
samata kaldrma od ulicata koja vodi kon Sv. Bogorodica Perivlepta, be{e otkrien
u{te eden grob od vremeto na engelanskite knezovi, grobot odbeleàn so broj 167.
Vo nego bilo inhumirano devoj~e, princeza, so darovi koi gi vozbudija arheolozite:
maskirni ritualni „o~ila“ od zlatna folija, maskirna romboidna plo~ka, isto taka
od zlatna folija, zlaten kolan dolg 40 sm - site ukraseni so ornament od dvojni
osumki, isti ornamentalni elementi kako i onie na zlatnata maska od grobot 132,
kako i na onie ritualni zlatni maski od nekropolata „Trebeni{ta“ kaj Gorenci. Vo
grobot na inhumiranata princeza bea otkrieni u{te i konusovidni zlatni obetki,
amforoidni zlatni visulci od |erdan, mnogubrojni srebreni nakitni predmeti,
kilibar i kerami~ki sadovi.
Vo blizinata na dene{noto ohridsko selo Gorenci, vo zapadnoto podno`je na
Vi{ovskata planina i na desettina kilometri severno od ezerskiot breg sigurno
egzistirala u{te edna naselba na bogato engelansko „kneèstvo“. Naselbinskata
pozicija na ovoj izdvoen aristokratski sloj od tie vremiwa sé u{te ne e to~no
utvrdena, no zatoa pak nadaleku se pro~ueni t.n. kneèvski grobnici od nekropolata
„Trebeni{ta“ vo koi se pogrebeni najbogatite ~lenovi na toj „kneèvski“ krug.
Kerami~ki sadovi i staklena amfora, Grob 167, lok. Gorna Porta - Ohridska krepost,
kraj na VI / po~etok na V vek pred Hr. era
Zlatni i srebreni
predmeti, Grob 167,
lok. Gorna Porta -
Ohridska krepost,
kraj na VI / po~etok na V
vek pred Hr. era
(str. 43)
44
Zlatnite maski od nekropolata „Trebeni{ta“ kaj s. Gorenci, Ohridsko
(denes gornite dve vo Arheolo{kiot muzej vo Sofija,
a dolnite dve vo Naroden muzej vo Belgrad), kraj na VI / po~etok na V vek pred Hr. era
Grobnicite se slu~ajno otkrieni u{te vo 1918 godina, a podocna, vo nekolku

navrati, vr{eni se arheolo{ki istraùvawa na toj prostor. Vkupniot fond na
darovi i prilozi vo tie grobovi i vo nivnata neposredna blizina iznesuva okolu
600 predmeti koi denes gi krasat vitrinite na tri muzei vo tri balkanski dràvi
(Bugarija, Srbija, Makedonija). Me|u niv osobeno se atraktivni zlatnite posmrtni
maski, zlatnite sandali i drugite vidovi zlatni i srebreni dragocenosti, potoa,
isklu~itelno zna~ajnite bronzeni krateri, bronzenite {lemovi, kako i raznite
predmeti od kilibar, staklo i keramika.
Pove}e od osumdeset godini ova bogatstvo na trebeni{kite grobnici pobuduva
interes vo nau~nata i po{irokata javnost, osobeno poradi pojavata na zlatnite
maski so koi bile pokrieni nekoi od licata na zagatlivite pokojnici.
Kosmogonijata koja proizleguva od simbolnite umetni~ki izvedbi so koi bile
ukraseni zlatnite, srebrenite i bronzenite predmeti, upatuva na eden poseben
svetogled koj podrazbira neguvawe na mitskite tradicii prenesuvani od koleno
na koleno, so dlaboki koreni povrzani so religiozno - obrednite sistemi na
civilizaciite od Krit, Mikena i Egipet. Ovie mo}ni lu|e vladeele so celokupniot
ìvot vo lihnidskata severnoezerska oblast sozdavaj}i uslovi za procut na razni
45
Bronzen voluten krater od nekropolata „Trebeni{ta“ kaj s. Gorenci, Ohridsko
(denes vo Naroden muzej vo Belgrad), kraj na VI / po~etok na V vek pred Hr. era
46
zanaeti, a me|u nivnite podanici imalo vrvni majstori koi izveduvale proizvodi
spored modnite trendovi na toga{nata mediteranska aristokratija. Osven toa,
tie pora~uvale i skapoceni proizvodi od nadaleku pro~uenite toreutski i drugi
rabotilnici od centrite na helenskata civilizacija. Nivnata povrzanost so
toga{niot svet geografski go ovozmoùvala Kandaviskata patna magistrala
(idnata Via Egnatia) koja igrala zna~ajna uloga vo site praistoriski, protoistoriski
i anti~ki vremiwa i koja bila adekvatno kontrolirana od gospodarite na ovie
prostori.
Vo pogled na etni~kata pripadnost, najgolemata enigma vo ramkite na
„trebeni{kiot“ problem, nau~nicite dosega iskaàle razli~ni mislewa, sekoj
vrz osnova na svoite analizi. @itelite pogrebeni vo nekropolata „Trebeni{ta“,
blagodarenie na naukata, nau~nata logika i nau~nata {pekulacija, dosega
„bile“ Grci, Makedonci, Iliri ili Tra~ani, Kritjani, Enhelejci ili Dasareti,
Pajonci, duri i Kelti. Sepak, spored najnovite soznanija, bez razlika kolku se
zaobikoluvaat o~iglednite faktografski signali, goreni~kite knezovi pripa|ale
na eden od staromakedonskite rodovi koi moàt da se prepoznaat vo bogatiot sloj
na Engelanskata (Enhelejskata) plemenska zaednica.
Bogatite knezovi od trebeni{kiot krug ne se spomnuvaat vo nieden istoriski
izvor, za niv nema pi{uvani dokumenti, za niv nema legenda, nitu predanie...
Nivnite imiwa „se zapi{ani“ na arheolo{kite predmeti najdeni vo grobnicite.
Nivnata pripadnost, govorot, duhovniot ìvot, tvore{tvoto - site nivni tajni - se
magi~en predizvik za neotpovikliva potraga po apsolutnata vistina.
Ohridskiot rid najverojatno bil pod nivno vladenie. Kulturnite sloevi
na zemjata vo ju`nite terasi od visokite pozicii na Ridot do karpestiot greben
Kaneo, incidentno ukaùvaat na arhajsko vremenska prisutnost na ìtelite od
Engelanskata populacija.
Engelanite se vistinskite pretci na Lihni|anite, ìtelite na idniot grad koj

dlaboko }e gi vgradi temelite na visokite pozicii od vol{ebniot rid. „Dvogrbata
kamila“ so odmereni ~ekori }e trgne po dolgata karavanska pateka niz vremeto,
nosej}i ja na svoite „ridesti“ ple}i sopstvenata sudbina.
Engelanite vo ~ija genealogija sigurno se vpleteni ostatocite na starite
mudri Brigi, se spomenuvaat vo zapisite na anti~kite istori~ari, no tie
zapisi poteknuvaat od govorot koj proizleguva od pameteweto. Zemjata so svoite
materijalni tajni se u{te ne progovorila za niv. Engelanite gospodarele so celata
ezerska oblast i po{iroko. Edinstveno „kralsko“ ime povrzano so niv e Kadmo,
mitskiot predok na gradot koj izniknal vrz bogatstvata na Vol{ebniot rid.
47
Kadmo bil od dale~nata Fenikija, zemja koja se nao|ala na bregot od Sredozemno
More vo severniot del na Arabiskiot Poluostrov, tamu nekade me|u Afrika i
Mala Azija. Toj bil eden od sinovite na fenikiskiot kral Agenor. Koga vrhovniot
bog Zevs, pretvoren vo bik, ja grabnal negovata sestra Evropa, tatkoto Agenor gi
ispratil sinovite da ja baraat i im naredil da ne se vra}aat nazad bez nea. Kadmo,
zaedno so majka muTelefasa, trgnal po svetot da ja bara Evropa. Podolgo se zadràl
vo Trakija, kade {to umrela majka mu Telefasa. Potoa oti{ol vo Delfiskoto
proro~i{te za tamu da soznae kade se nao|a sestra mu Evropa i da se posovetuva za
ponatamo{nite postapki. Tamu mu bilo zapovedano da se otkaè od potragata po
Evropa, no da go prodolì patot sé dodeka ne naide na krava, potoa da prodolì so
nea i da izgradi grad tamu kade {to kravata }e zastane da se odmori. Taka i postapil
i vo Beotija (Helada, Grcija) ja osnoval kreposta Kadmeja, koja podocna stanala
Teba. Bidej}i pri osnovaweto na gradot mu bila potrebna voda, toj bil primoran da
go ubie ~uvarot na izvorot koj se nao|al vo blizina, stra{niot zmev, sin na bogot
Arej, bogot na vojnata. Poradi toa bil kaznet i osum godini moral da sluì kaj Arej.
Po ova, stanal kral na Teba i se oènil so Harmonija, }erka na Arej i Afrodita.
Na svadbata vo Kadmeja (Teba) mu do{le site olimpiski bogovi i mu donesle bogati
darovi. Kadmo bil prviot smrtnik na ~ija svadba prisustvuvale site bogovi i site
Muzi, koi so zlatni venci na kosite, cela no} peele svadbeni pesni.
Kadmo i Harmonija ìveele sre}no vo Teba. Harmonija rodila pet deca, eden
sin i ~etiri }erki. Na stari godini, pritisnati od nesre}ite koi im se slu~uvale
na nivnite deca, tie ja napu{tile Teba i se preselile vo zemjata na Engelanite
(Enhelejcite). Tamu bile pre~ekani so golemi po~esti bidej}i bilo pretskaàno
deka ako Engelanite go izberat Kadmo za kral, }e moàt da gi pobedat svoite sosedi
Ilirite, so koi ve}e dolgo vreme vojuvale. Otkako postapile taka, Kadmo najprvin
go osnoval gradot Lihnidos na ridot pokraj Beloto Ezero, utvrduvaj}i go so debeli
yidovi, kako i Kadmeja vo Bojotija, a potoa, na ~elo na Engelanite, gi pobedil
Ilirite i zagospodaril so nivnata zemja. Harmonija mu rodila sin koj bil krsten
Iliros, spored imeto na plemeto so koe zagospodaril Kadmo.
Nakraj Kadmo i Harmonija, umorni od se, pobarale od Zevs da im gi odzeme
ìvotite. Zevs gi pretvoril vo zmii i gi ispratil vo Zemjata na blaènite.
Kultot na zmijata bil osobeno razvien kaj Engelanite. Moèbi dlaboka vrska
so toj kult ima jagulata, toa ~udesno zmijoliko su{testvo, koe „edinstveno zasluùva
da ìvee na Olimp, me|u bogovite“ (Herodot), bidej}i otsekoga{ za lu|eto bila
vozbudliva misterija. U{te toga{, vo tie legendarni vremiwa, engelanskata zemja,
koja gi zafa}ala severozapadnite staromakedonski oblasti, bila privle~na, pokraj
drugoto i poradi prekrasnoto i bogato so najraznovidni ribi „Belo“ ezero, koe
osobeno bilo poznato i po jagulite, za ~ie ime se vrzuva i potekloto na imeto na
ova pleme (spored helenskite varijanti), oti Encheleis gi vikale Helenite ovie svoi
sosedi, a zborot Enchelys zna~i jagula, zmija.
48
49
LIHNIDOS OD GORNA MAKEDONIJA
Imeto na gradot e zagatka. Legendata za negovoto osnovawe ima knièvna

dimenzija, no i legendite i knièvnite storii vo sebe sodràt isprepleteni
vistini nakiteni so nadrealnosti, simboli~ni aluzii i raznoliki asocijacii.
Imaj}i go predvid potekloto na Kadmo, nekoi nau~nici izvlekuvaat zaklu~ok
deka imeto Lihnidos ima feni~ansko poteklo i vo osnova se preveduva so „trska“,
odnosno „so trska obrasnato mo~uri{te“ {to asocira na ohridskata situacija so
ezeroto koe navistina otsekoga{ vo ramnite krajbre`ni predeli bilo obrasnato
so trska. Ova moè da ima dlaboka vrska so pogore spomnatata praistoriska golema
nakolna naselba „Penelopa“ koja sigurno egzistirala pokraj ezerskiot mo~urliv
breg obrasnat so trski i druga vegetacija.
Verojatno mnogu popoeti~no i istovremeno povistinito zvu~at zna~ewata
na zborovite „svetlina“ i „sjajnost“ koi se povrzuvaat so predmeti „svetli“ ili
„sjajni“, a li~at na imeto na gradot: lychnis-idos „bilka na cvet so skrletna boja“ i
„blagoroden kamen {to frla zraci“; lychniskos „vid na riba“ - i drugi koi potsetuvaat
na osobenostite na ohridskiot rid i na rastitelniot svet vo negovata blizina, kako
i na ribite belvici od ezeroto. No u{te pove}e e omileno tolkuvaweto koe imeto
na gradot Lihnidos go povrzuva so zborovite koi gi objasnuvaat osobenostite na
ezeroto, vo prv red kako „bleskavo“, „sjajno“ i zaslepuva~ki „belo“ ezero, od {to
proizleguva zborot lychnios (svetilka).
Imeto na gradot Lihnid o~igledno e povrzano so helenskite apelativi, no
i pokraj toa nekoi nau~nici tvrdat deka taa logika ne e to~na, a nemaat drugi
adekvatni tolkuvawa. Toa najverojatno poteknuva od faktot {to imeto na ezeroto,
a ottuka i imeto na gradot se vo dlaboka vrska so domorodniot naziv koj poteknuva
od is~eznatiot staromakedonski jazik formiran so primesi na brigiskoto govorno
izrazuvawe.
Vo nekoi stari izvori se veli deka vsu{nost gradot Lihnid nekoga{ se vikal
Sassaripe, na drugo mesto se spomenuva kako Sarites, a na treto kako Dyassarites, i deka
podocna, vo raniot sreden vek, go dobil imeto Achrida.
Od imeto Sasaripe, Sarites ili Dasarites najverojatno celata ezerska oblast
go dobila transformiraniot naziv Dasaretija, a gradot Lihnid vo rimsko vreme
bil centar na taa oblast.
50
„Kiklopski yidini“, lok. Engelana kaj „Sv. Erazmo“,
blizu Ohrid, IV-III vek pred Hr. era
Vo blizina na ohridskiot rid, severozapadno od nego, nedaleku od ezerskiot

breg se izdignuva u{te eden visok rid sostaven od sivi i ostri karpi, koj vsu{nost
pretstavuva juèn venec na Vi{ovskata planina koja go deli ohridskoto od stru{koto
pole. Toj rid se vika Gabavski Rid, a na negoviot vrv i denes stojat zaka~eni vo
legendarnoto vreme ostatoci od mo}na tvrdina gradena od masivni kameni blokovi.
Tamu bil osnovan grad koj moèbi go nosel imeto Enhelana (Enchelanai), odnosno
Engelana i koj moèbi bil podignat pred Lihnid kako isklu~itelno odbranbeno
mesto za naselenieto od severnoto krajbre`je na Ohridskoto (Lihnidskoto) Ezero.
Bronzeni vrvovi od streli, lok. Engelana kaj „Sv. Erazmo“ blizu Ohrid,
IV vek pred Hr. era
Mnogu vekovi podocna, vo edno predanie zapameteno kaj mesnoto naselenie, se
spomnuva stariot grad Hermeleja (Hermelij), kako nekoe predgradie na Lihnid, koj
bil podignat vo podno`jeto na Gabavskiot Rid, denes na prostorot od lokalitetite
Gabavci, Paterica i Kozluk, nedaleku od Ohrid i ezeroto. Spored predanieto, od
yidinite na ovoj grad izgradeni bile ohridskite, taka {to kamewata od prvite bile
prenesuvani za gradewe na vtorite, podavani od raka vo raka na lu|eto koi bile
poredeni vo dolgi redovi kako sinxiri ili tanci pome|u edno~asovnoto rastojanie
od predgradieto Hermeleja do gradot na ohridskiot rid; „i deka narodot od obata
pola bil zafaten vo taa rabota do tolku {to odvaj po edna stara èna bila ostavena
vo ku}ite kade {to imalo lulki so mali deca da gi lula, koga site drugi maì, èni
i deca bile zafateni od prefrlaweto na kamewata. A koga, bilo toa ne{to, nikoj od
mesnite ìteli ne znae; verojatno od nekoj opasen od napa|a~i slu~aj“ (K.[apkarev).
So obyir na toa {to delumno i arheolo{ki e konstatirano postoeweto na
Hermeleja vo anti~kiot period, nastanot od predanieto moèbi i se slu~il vo
vreme na nekoja obnova na tvrdinata od ohridskiot rid.
Bronzeni fibuli „maloaziski tip“, lok. Engelana kaj „Sv. Erazmo“,

IV-III vek pred Hr. era
52
Natamo{nite slu~uvawa povrzani so Ezeroto i Ridot ve}e vleguvaat vo kontekst
na istorijata i pokraj toa {to bogovite „odlu~uvale“ za sekoja postapka na lu|eto.
Istori~arite ja pi{uvale istorijata, no vodele smetka za misleweto na bogovite.
Makedonija sé u{te ne bila obedineta, no ve}e stapil na scena najsudbonosniot
moment za staromakedonskata istorija i voop{to za anti~kata civilizacija,
bidej}i na makedonskiot kralski prestol sednal Filip II Makedonski, eden od
najsposobnite lu|e i vladeteli na svoeto vreme i na celiot anti~ki svet.
Istoriskoto osnovawe na gradot Lihnid najverojatno e vrzano za ova golemo
ime na anti~kata istorija. Postoi star istoriski zapis (od Diodor) koj veli deka
vo vremeto na prvata Filipova vojna so Ilirite koja se vodela vo 358 godina (IV
vek pred Hr. era) makedonskiot kral ja osvoil i oblasta okolu Lihnidskoto Ezero,
vklu~uvaj}i ja taka i ovaa teritorija vo ramkite na obedinetoto makedonsko
kralstvo. Toa e najstariot pomen na Lihnidskoto Ezero vo pi{uvanata istorija na
~ove{tvoto. Filip II sigurno mu posvetil vnimanie na naselbata od ohridskiot rid,
a najverojatno i na isklu~itelnata pozicija na Gabavskiot Rid, vodej}i smetka za
strate{kite interesi na severozapadnite delovi od negovata dràva. To~no vo toa
vreme bi trebalo da bidat podignati mo}nite yidini na Lihnid i Engelana. Lihnid
ottoga{ po~nal da se razviva vo isklu~itelno zanimliva i privle~na gradska sredina
zafa}aj}i go prostorot od Plao{nik i Ohridskoto Kale, {irej}i se postepeno na
terasite od isto~noto podno`je na povisokiot del od Ohridskiot rid. Ostatoci od
starata tvrdina gradeni od golemi kameni blokovi otkrieni se so arheolo{kite
istraùvawa 1986 godina vo sloevite na zemjata pokraj srednovekovnite yidini
po severnata pozicija na Visokoto kale i vo ju`nata polovina na Kaleto, blizu
do glavnata kapija, vo vnatre{nosta, zapadno-severozapadno od isto~niot sredno-
vekoven bedem na ovoj del od tvrdinata. Ovde e otkrien bedem vo osnova so poredeni
golemi kameni blokovi so orientacija jugozapad - severoistok koi vo toj del for-
miraat i ~etvrtesta odbranbena kula izvle~ena kon nadvore{nata strana. Filip II
u{te nekolku pati ubedlivo gi pobeduval Ilirite i pokraj toa {to tie postojano
sklu~uvale razni sojuzi i formirale koalicii so nekoi gr~ki gradovi, a redovno
bile poddrùvani i pottiknuvani i od Atina za da mu se sprotivstavuvaat na
Makedoncite. Negoviot sin Aleksandar III Makedonski, vo 335 god. pred Hristovata
era katastrofalno gi pobedil Ilirite kaj gradot Pelion, jugozapadno od
Lihnidskoto Ezero, po koe Ilirija e samo makedonska provincija, a Lihnid i oblasta
Lihnitida stanale „veteniot rajski predel“ na gornomakedonskite pitoresktni
prostori. Vo tekot na slednite stotina godini Lihnid povremeno potpa|al pod
vlasta na nekoi mo}ni ilirski kralevi, no materijalnata kultura od tie vremiwa
nedvosmisleno ukaùva deka gradot imal staromakedonska ìtelska proveniencija
so {iroko otvoreni vrati kon kulturnite pridobivki na razvieniot helenski Jug.
53
Mladiot voin ima{e dvaesettina godini koga stana kral, otkako
go ubija tatko mu neo~ekuvano na edna gozba. Toj brzo potoa zaedno so
falangata otide do Peloponez da pobara pokornost od Atiwanite,
isto onaka kako {to tie moraa da mu bidat pokorni na tatko mu
Filip. Najprvin, „se pobunija..., kako {to se kaùva, i od polisot
na Atiwanite, no u{te pri prvoto pribliùvawe na Aleksandar
Atiwanite tolku se bea upla{ile, {to se povlekoa i mu ukaàa
duri i pogolema ~est, odo{to na Filip“ (Arijan). Potoa go zapo~na
svojot neprekinat pohod kon „yvezdite na toga{noto nebo“. Za da se
podgotvi za najgolemiot podvig, osvojuvaweto na Azija, toj saka{e
prethodno da „da im stavi uzdi“ na makedonskite sosedni plemiwa:
Trakijcite, Tribalite i Ilirite. Najprvin trgna kon Trakijcite i
Crnoto More i otkako so neobi~ni i neo~ekuvani taktiki gi ispotepa
i gi sredi tie koi mu se protivea, se upati da gi pokoruva i sreduva
Tribalite i drugite plemiwa koi ìveeja severno od Makedonija, kon
rekata Istar (Dunav). Ovde e va`no da se napomene deka protiv ovie,
vo edna od najva`nite bitki, „Aleksandar mu zapoveda na Filota da ja
zeme kowicata od Gorna Makedonija i da go napadne desnoto krilo na
Tribalite“ (Arijan). Me|u niv ima{e mom~iwa na kowi i od Lihnid,
dobrovolci. Na edna po~esna plo~a od mermer bilo vklesano: „Na
hrabrite Lihni|ani so Filota protiv Tribalite“ (Ovaa plo~a mnogu
podocna, vo vremeto na Xeladin beg (XIX vek) e vgradena kako spolija
vo bedemite od Samuilovata tvrdina). Sirmos, krlot na Tribalite,
zaedno so tribalskite èni i deca pobegnal na ostrovot Pevka koj se
nao|al srede rekata. Mladiot voin ne oti{ol na ostrovot tuku imal
golema èlba da ja premine najpoznatata i najgolemata evropska reka i
toa go napravil so bojnite korabi (koi mu stignaa od Bizantion preku
Pont Evksinski kaj pette ustija so koi Dunav se vleva vo Crnoto
More kaj {to ìveat Skitite), so monoksilite od krajbre`nite
ìteli i na ko`ni me{ini. Zaedno so nego preminaa petnaeset iljadi
kowanici i ~etiri iljadi pe{adinci. So pove}e manevri toj gi natera
prestra{enite Geti, koi inaku sami sebe se narekuvaa „besmrtni“,
da begaat kon sever nad severnite bregovi od Istar (Dunav) nemoèj-
}i da se na~udat kako mladiot kral so tolku vojska uspea tolu lesno
i za edna no} da ja premine Istar, najgolemata reka, bez da napravi
most preku rekata. Koga gi sredil celosno rabotite so tie plemiwa
i otkako mu prinesol `rtva na Yevs Spasitelot, na negoviot
predok Herakle i na samata reka Istar, se povlekol vo logorot za
da se odmori sebe si, prijatelite i falangistite. Toga{ po~nale da
54
pristignuvaat pratenici od drugite avtonomni plemiwa kraj Istar
i od tribalskiot kral Sirmos. Do{le da sklopat prijatelstvo
i Keltite (Germanite) od ~ija zemja izvira rekata Istar, koi tie
na svoj maj~in jazik ja narekuvaa Danubij, gordi i silni maì. Niv gi
pra{al mladiot kral „{to e toa {to najmnogu gi pla{i kaj lu|eto“
nadevaj}i se deka }e kaàt deka najmnogu se pla{at od nego, no tie mu
odgovorile deka se pla{at samo od toa, da ne se slu~i slu~ajno, neboto
da padne vrz niv. Aleksandar se nalutil, no samo kaàl deka Keltite
se falbaxii, sklu~il sojuz so niv i gi imenuval kako prijateli.
Koga trgnal za nazad kon Makedonija, preku zemjata na
Agrijancite i Pajoncite, mu bilo javeno za buntot na Ilirite. Na
~elo na buntot bil Klejtos Bardilov, a mu se pridruìl i Glavkija,
kralot na Tavtalantijcite. Popatno mu javile deka i Avtarijatite
}e go napadnat, no toa brzo go sredil so pomo{ na Langar, kralot na
Agrijanite, koj mu bil prijatel i na tatko mu Filip, a ottamu i
negov. Potoa se upatil kon gradot Pelij vo Dasaretija, so brz mar{
pokraj rekata Erigon (Crna reka). Toga{ od dolinata na Crna reka,
sigurno pominal pokraj Golemoilinska reka, na nekoj prevoj ja preminal
i Ilinskata planina i se spu{til do Bre`ni, pa preku Debr~kata
dolina i pokraj Sateska, do{ol do stariot Kandaviski pat (idnata
Via Egnatia) i preku krakot koj vodel kon Kor~a, stignal do gradot
Pelij. Postoi logi~na pretpostavka deka vsu{nost Aleksandar so
negovite voini ja napu{til dolinata na Erigon vo blizinata na @van
i ottamu moèbi preku dene{no Ki~evo i preku planinskiot prevoj
na Preseka, povtorno do{ol do Debrca i rekata Sateska, a u{te
pologi~no e dolinata na Crna da ja napu{til tamu vo Pelagonija,
otkade preku Herakleja se upatil kon Lihnid, a ottamu po trasata
od idnata Via Egnatia pokraj Lihnidskoto Ezero, stignal do Pelij.
Gradot Pelij, koj bil opkruèn so bedemi i nadvisnat nad rekata
Eordaik (Devol) se nao|al vo jugozapadna Dasaretija, jugozapadno od
Lihnidskoto (Ohridskoto) Ezero, denes kaj gradot Bili{t, isto~no
od Kor~a vo Albanija. „Vojskata na Klejtos gi drè{e okolnite
ridovi, koi bea gusto po{umeni, za da moàt da im se zadadat od site
strani na Makedoncite, ako go napadnat gradot. A Glavkija, kralot
na Tavlantite, sé u{te ne be{e pristignal. Aleksandar se dade vo
napad“... „Tamu, pred o~ite na Makedocite, se pojavila stra{na gletka:
tri mom~iwa i isto tolku devoj~iwa leèle rasfrleno zaklani so
tri crni ovna; varvarite so bezboèn obred gi prinele niv kako `rtva
na svoite bogovi, za da im vlejat hrabost na onie {to }e se borat“.
55
Ovaa stra{na vistina doslovno taka e zapi{ana na stranicite od
starite anti~ki izvori. Kakvo li ludilo go spopadnalo toj lud ilirski
kral Klejtos za ìtelite od Eordaik reka, da pla~at so silna eka,
po svoite mladi deca?... Potoa sleduvale raznite manevri i genijalni
taktiki na Aleksandar i negoviot general Filota, ta gi razbrkale
na site strani lo{o organiziranite Iliri i go osvoile Pelij, koj
pak u{te od vremeto na Filip II bil pod vlast na Makedoncite i bil
~uvan od makedonska posada (P. Kaban). Ovie nastani gi spomnavme
zaradi faktot so kogo se potvrduva deka Dasaretija, vo ~ii ramki
bila i Lihnitida so na{iot grad, od 359 godina nataka pred n.e. bila
gornomakedonska teritorija, koja u{te pove}e se zacvrstila kako
takva vo vremeto na Aleksandar III Makedonski koga toj so falangata
prestojuval vo ovie krai{ta ugu{uvajki ja pobunata na Ilirite pod
vodstvoto na Klejtos kaj gradot Pelij (Kvint Kurtij Ruf).
Samuilova tvrdina - citadela no}e
56
I pokraj taa otvorenost kon svetot koja zra~ela so svoite visoki vrednosni
dostignuvawa, Lihnid i Lihnitida za mnogu anti~ki pisateli, avanturisti i
sonuva~i pretstavuvale ~udesna diva ubavina so zasebna dolgo prenesuvana tradicija
za razni ~udesa i predanija vrzani glavno za ezeroto i negovite tajni koi ponekoga{
bile razgatnuvani kako fantasti~ni slu~ki, a ponekoga{ prenesuvani kako nejasni
bo`ji signali, prividi i snovidenija. Vo taa smisla zanimliv bil zapisot na
eden patuva~ki hroni~ar od Egipet koj za sebe tvrdel deka e vnuk na hrabriot
Ptolemeev vojnik Klitias, a ovoj pak bil Makedonec od „rod Lihnidski“.
Hroni~arot trgnal po kaùvawe za da go vidi „zemskiot raj“ na ezerskata
Lihnitida, rodniot kraj na dedo mu Klitias. Po dolgo i vozbudlivo pate{estvie
stignal vo gradot Lihnid i tamu go zapi{al predanieto za dvanaesette ezerski
lu|e koi pred mnogu godini izlegle na beli kowi od dlabo~inite na Lihnidskoto
Ezero. Petminata od niv bile vo kralski obleki i so zlatni maski na licata,
dodeka drugite sedum bile nivni posluìteli i pridru`nici oble~eni kako voini
so bakarni {lemovi na glavite. Nikoj ne moèl da im gi vidi licata. Koi bile tie
nepoznati lu|e? Dolgo javale na belite kowi po predelite na ezerskata zemja. Kaj
mestoto Trojani vo planinata severno od ezeroto, vo edna skriena dolina nai{le
na edna naselba vo koja ìveelo edno pleme od prastariot narod na Brigite. Tuka
odbrale dvanaeset najubavi devojki i se oènile so niv sozdavaj}i porod koj potoa
se naselil po celata ezerska zemja nare~ena Lihnitida.
Hroni~arot se vratil vo Egipet, a negoviot zapis za lihnidskata zemja
podocna bil izguben so poàrot vo aleksandriskata biblioteka.
Lihnid i ponataka se razvival vrz temelite od vol{epstvata koi se taloèle
vo arhivite na zemjata. Toj stanal glavno administrativno i duhovno sredi{te
na oblasta Dasaretija koja se spomenuva kako po{irok geografski poim, a imeto
go dobila najverojatno spored istoimeniot naziv na nekoja pomala plemenska
zaednica koja, isto taka, imala staromakedonska etni~ka proveniencija. Imaj}i gi
predvid osobenostite na tie vremiwa, Lihnid, Lihnitida i Dasaretija i pokraj toa
{to oficijalno bile integralen del na makedonskata dràva, tie, nao|aj}i se na
granicata so ilirskiot plemenski svet, postojano bile na udar pod osvojuva~kite
aspiracii na ilirskite kralevi. Dasaretija za prvpat se spomenuva kaj anti~kiot
istori~ar Polibij vo negoviot opis na voenite operacii koi se odvivale na ovie
prostori vo 217 godina (pred Hrista) koi gi sproveduval makedonskiot kral Filip
V protiv Ilirite. Inaku, oblasta Dasaretija, koja glavno gi zafa}ala ohridsko-
prespanskite prostori kako i prostorite severno i ju`no od niv, kako geografska
celina dominirala vo anti~kata istoriografija vo celiot rimski period.
Vo anti~kite istoriski izvori Lihnid prvpat se spomnuva vo 209 godina pred
Hrista. Taa godina, spored istori~arot Livij, makedonskiot kral Filip V vojuval
na Peloponez, dolu vo Helada, protiv tamu formiranata antimakedonska koalicija.
57
Samuilova tvrdina - citadela
Dodeka gi razbival vojskite na taa koalicija, mu stignala vest od Makedonija deka

„nekoj si Eropos go zavzel Lihnid, otkako go podmitil komandantot na posadata
i tvrdinata...“. Ovde se spomnuva za prvpat i lihnidskata tvrdina, odbranbeniot
simbol na anti~kiot Lihnid i srednovekovniot Ohrid, istorisko-arhitektonskiot
monument koj ja simbolizira i „carskata kruna na Vol{ebniot Rid“.
Pobunata na Eropos bila brzo zadu{ena bidej}i podatocite govorat deka
Lihnid i nataka bil eden od toga{nite anti~ki makedonski gradovi.
Vo tie vremiwa bilo voobi~aeno da se gradat masivni ve~ni po~ivali{ta na
isklu~itelno zna~ajnite li~nosti od gradot, vo isto~noto podno`je od povisokiot
del na ridot. Podno`jeto na ridot moèbi krie pove}e takvi po~ivali{ta -
grobnici, no nie denes znaeme samo za edna, koja dovolno ni ukaùva deka toga{ vo
gradot na Ridot se ìveelo i se umiralo na „makedonski na~in“. Grobnicata e gradena
od masivni kameni blokovi koi na svojstven na~in ja osmisluvaat veli~enstvenata
grobna ti{ina. Najprvin e formiran vlez so masivni kameni dovratnici i
nadvratnici, potoa se sleguva po skalozmi do tesniot i dolg hodnik (dromos), koj
vodi do grobnata pretkomora, ukrasena so reljefno izvedeni kvadratni poliwa
58
po yidovite i so modrosina boja na svodnata povr{ina, koja sigurno simbolizira
nebo. Ottuka, niz vlez so masivni dovratnici ukraseni so `lebovni profilacii
se vleguva vo komorata, prostrana prostorija so „kameno“ nebo i yidovi, povtorno
ukraseni so pravilno ozna~eni kvadratni poliwa nad koi yidovite i svodot se
oslikani so podednakvo nanesen sloj na pompejansko - crvena boja. Vo ovaa komora
bile sarkofazite na velikodostojnikot i negovata sopruga.
Koi ìvotni i posmrtni sudbini bile smesteni vo ovie arhitektonski grobni
ti{ini ne znaeme, bidej}i grobnicata e odamna otkriena i ograbena, no i denes, vo
ovoj sakralen prostor, zdivot na graditelot, {epotot na ìvite i sve~eniot mir na
mrtvite du{i, moème da gi po~uvstvuvame kako fluid koj ne podzema i ne vra}a vo
vremeto pred dve iljadi i trista godini.
Grobnica „makedonski tip“, komora, lok. Kara|ulevci - anti~ki teatar, kraj na IV vek pred Hr. era
59
60
Grobnica „makedonski tip“,
vlez od pretkomorata vo komorata,
lok. Kara|ulevci - anti~ki teatar,
kraj na IV vek pred Hr. era
(str. 60)
Za ovie prethristovi vremiwa na balkanskata istoriska scena ve}e se pojavile
rimskite legii. Nivnata glavna cel bila Makedonija, nekoga{nata gospodarka na
svetot. Ako ja pobedat Makedonija, ve}e }e ja imaat i celata balkanska zemja.
Vo 200 godina pred Hrista, rimskiot konzul Sulpicij Galba zapo~nal da ja
pusto{i Dasaretija. Spored istori~arot Livij, izvidni~kite odredi na konzulot
Sulpicij i onie na kral Filip, dolgo talkale po Dasaretija pred da se sretnat.
Prvata vistinska bitka na Makedoncite i Rimjanite na ovie prostori po se izgleda
se odigrala tokmu vo Lihnitida. Krajot na bitkata e opi{an kako stra{en prizor:
„Otkako telata na zaginatite Makedonci bile preneseni vo logorot za da im se
ukaàt posmrtni po~esti, prisutnite vojnici zanemele od uàsnata gletka: pred
niv leèle osakateni tela so otse~eni glavi i otse~eni race. Dotoga{, vojuvaj-
}i so Grcite i Ilirite, tie znaele samo za rani od streli i kopja, no ovoj pat taka
stra{no go po~uvstvuvale pogubnoto dejstvo na rimskite sabji...“.
Lihnid makedonski, gradot od Lihnitida, padnal pod rimska vlast vo 199 godina
pred ra|aweto na Hristos. Toa bilo vo vremeto na Vtorata makedonska vojna protiv
Rimjanite. Na krajot od ovaa vojna Lihnitida bila otstapena na rimskiot sojuznik,
ilirskiot kral Pleurat, dodeka Dasaretija bila organizirana kako samostojna
zaednica pod rimska dominacija. Vo mirnite godini potoa, Lihnid i Lihnitida
edno vreme povtorno bile vo ramkite na Makedonija, no potoa gradot dobil
nezavisen status i toga{ gradskata uprava donesla odluka za kovawe na sopstveni
pari. Na aversot od lihnidskite bakarni pari bil pretstaven makedonskiot {tit,
a na reversot zaden del od ~un i natpis Luchnidion. Lihnitida toga{ petnaeset
godini bila eden vid „nezavisna Republika“, a Lihnid nejzin glaven grad. ûnot
bil karakteristika na Lihni|anite i ezeroto, dodeka makedonskiot {tit sigurno
ja odrazuval politi~kata pa i etni~kata pripadnost na naselenieto od ovaa oblast.
Bronzena moneta so makedonski {tit na aversot, polovina od la|a i

natpis ΛΥΧΝΙΔΙΩΝ na reversot, II vek pred Hr. era
61
Tretata makedonska vojna protiv osvojuva~kiot pohod na Rimjanite ja vodel
makedonskiot kral Persej. Toga{ „Lihnid dasaretski“ bil izbran od Rimjanite za
glavna baza na balkanskite prostori, vo kogo se vlogoril rimskiot komandant Apij
Klaudij so dvanaesetiljadna vojska. Ovojpat Lihnid za prvpat se spomnuva (170 g. pr.
Hr.) kako dasaretski grad, odnosno kako glaven grad na Dasaretija.
Ridot bil ve}e naselen vo pogolemiot negov del. Se pretpostavuva deka
gradot toga{ imal okolu 12000 ìteli i „mnoèstvo na robovi“. Dali u{te toga{
moèbi, zaradi obezbeduvawe na naselenieto so voda vo vreme na opsadi, bil
izgraden golemiot bunar na Plao{nik, na terasata ju`no od dene{nite ostatoci
na akropolot od ohridskata tvrdina, dlabok od povr{inata na toj del od ridot do
povr{inata na ezeroto? Golemiot bunar na Plao{nik denes e pokrien i sigurno
krie eden del od tajnite na stariot grad vo gusteòt na crnoto zatvoreno vreme
stegnato me|u kamewata na iskonskite graditeli. Isto~niot del od ohridskiot
rid, denes mesnosta Deboj, se u{te ne bil naselen. Najvisokiot del od Deboj,
zaramnetiot vrv, u{te od poodamna bil koristen za pogrebuvawe na mrtvite. Tamu
bil lociran „gradot“ na mrtvite Lihni|ani. Pokojnite bile pogrebuvani i na razni
drugi slobodni prostori, no ovde bila centralnata nekropola. Mnogubrojnite
grobovi bile gradeni na razni na~ini i nemalo nekoi posebni pravila vo pogled na
orientacijata. Seedno im bilo dali vo zadgrobniot ìvot „}e go gledaat“ izgrevot
ili zalezot na sonceto. No re~isi redovno bile pogrebuvani zaedno so omilenite
li~ni predmeti i so mnogubrojni drugi darovi: ènite so najraznoviden nakit od
zlato i dragi kamewa, stakleni balsamari so raznovidni parfemi i mirisi, dodeka
maìte so nivnite omileni predmeti, orudija za rabota i oru`je od bakar i èlezo.
Re~isi vo site grobovi bile stavani stomni ili bokali so glineni ~a{i za piewe
voda ili vino.
Amfora vo grob, detaq, Samuilova tvrdina - citadela,

makedonsko - helenisti~ki period
Zlatni obetki, Ohrid i Ohridsko,

(str. 64)
Zlatni obetki,
lok. Gorna Porta - Ohridska krepost,
(str. 65)
62
Askos so crnofiguralna dekoracija, Gorna Porta - Ohridska krepost,
IV vek pred Hr. era
65
Boginkata Kora i zlatni |erdani, Ohridska krepost, makedonsko - helenisti~ki period
66
Kerami~en teg i kerami~en pe~at so vtisnati pretstavi na makedonskiot {tit,
Samuilova tvrdina - citadela, makedonsko - helenisti~ki period
67
68
Reljefni ~a{i so pretstava na solarniot simbol na anti~kite Makedonci,
Samuilova tvrdina - citadela, makedonsko - helenisti~ki period
(str. 68 - 69)
69
Zadgrobniot ìvot na Lihni|ani sekako bil organiziran spored najnovata
moda na vremeto vo koe ìveele i umirale. I, taka. Ako ja imame predvid
materijalnata kultura spored koja moàt da se opredelat karakteristikite na
ìveeweto, navikite, sozdavaweto i umiraweto, ako se znae deka Lihnid ne bil
grad formiran od gr~ki kolonisti, odnosno gradot nikoga{ ne bil gr~ka kolonija,
a spored materijalnata kultura bil re~isi sosema heleniziran, kako {to bile
helenizirani i site drugi makedonski gradovi koi najnormalno gi vospriemale
silnite dostignuvawa na razvieniot balkanski helenski Jug, ako vo edno vreme
kovale i sopstveni pari so makedonski simboli, toga{ Lihni|anite {to moèle
da bidat drugo osven Makedonci? I materijalnata kultura na celata Lihnitida
go potvrduva istoto. Nie denes znaeme za silno utvrden grad na lokalitetot
Trebeni{ko Kale koj se nao|al nedaleku od Lihnid i Engelana, za bogata nekropola
vo ju`noto podno`je na toj grad i za edna nadgrobna stela na koja vo plitok reljef
e izdelkan vojnik so makedonski {tit i kopje i na koja se napi{ani makedonskite
imiwa Aminta i Aleksandar; za nekoj grad (moèbi Pilon?) denes potonat so
spu{taweto na zemji{teto, nekoga{ blizu seloto Zavoj, Ohridsko, nasproti kogo,
zapadno e otkriena bogata makedonsko-helenisti~ko-rimska i ranosrednovekovna
nekropola, denes na lokalitetot Crvenica kaj Prentov Most, severoisto~no od
Ohrid, kako i za red drugi bogati nao|ali{ta koi so svoite arheolo{ki vrednosti
go otslikuvaat vremeto vo koe cutela Lihnitida.
U{te od vremeto na engelanskite knezovi ovoj prostor imal dale~na srodnost
so drevnata egipetska kosmogonija. Nekolku vekovi po erata na tie „knezovi“, vo
vremeto koga so Egipet vladeela postaleksandrovata makedonska dinastija, daleku
ottamu, vo Lihnid, nedaleku od Ridot, vo ramninata isto~no od nego, bil podignat
hram posveten na egipetskata bogiwa Izida. Koj go izgradil toj hram i koi bile
lu|eto {to ja oboàvale taa prekrasna boèstvena dama? Nejzinata stava bila
izvajana od bel proyiren mermer so veli~enstvena elegancija i skladni proporcii
koi kaj oboàvatelot predizvikuvaat ekstaza. Lihnidskata Izida, denes izloèna
vo ohridskiot muzej, u{te dolgo }e gi predizvikuva istite ekstazi~ni ~uvstva kaj
site onie koi normalno se odu{evuvaat od nesekojdnevno videno ubavo ènsko telo.
Boginkata Izida, lok. Karabegomala, Ohrid,

70
71
72
73
LIHNID LIBERA GENS
Kone~no, Makedonija vo 167 godina pr. Hr. ja izgubila samostojnosta, a vo 148

godina taa ve}e bila prvata rimska provincija na Balkanskiot Poluostrov koja
na zapad se protegala do bregovite na Jadranskoto More. Dasaretija i Lihnitida,
kako delovi od taa provincija, imale specijalen status na „slobodni“ zaednici.
Dasaretskoto i lihnidskoto naselenie bilo tretirano kako libera gens.
Do krajot na prethodnata era Lihnid ìveel po starite tradicii. Rimjanite
bile zafateni so osvojuvawa na Istok i nemale mnogu vreme za romanizacija na
makedonskata provincija. Lihnidskata oblast i Dasaretija ve}e bile daleku od
potresite koi gi predizvikuvale voenite operacii na rimskite legii. Lihnid bil
samo va`na stanica na magistralniot pat Via Egnacija koj gi povrzuval zapadnite i
isto~nite delovi na rimskata imperija. Po toj pat se dvièle vojskite, trgovskite
karavani, glasnicite i raznite drugi java~i i traga~i po toga{nite vozbudi koi
povremeno navra}ale vo gradot „Lignido“ na Ridot kraj ezeroto. Bogatstvoto i
vrskite so civiliziraniot svet ovozmoìle rasko{nost na duhovniot ìvot i
tvore{tvo i voop{to povisoko nivo na komunikacija so vozvi{enite vrednosti.
Vo gradskiot lihnidski teatar izgraden po ugledot na pro~uenite gr~ki kameni
zdanija, ve}e se prikaùvale razni pretstavi vo izvedba na doma{ni ili nadvore{ni
artisti~ki druìni.
Anti~ki teatar, Varo{, izgled od istok
74
Anti~ki teatar, Varo{, izgled od zapad
Nekoi od gradskite prvenci imale zakupeno i sopstveni sedi{ta vo teatarot.
Taka, denes znaeme za lihni|anite Krisp i Topos kako golemi qubiteli na
teatarskata umetnost bidej}i nivnite imiwa sé u{te stojat vreàni vo maznite
kameni blokovi od sedi{tata.
Svetosta na gradot, umetnosta i poezijata se kohezionata duhovna svetlina so
koja zra~i Lihnid od tie vremiwa do denes. Teatarskata zgrada bila ukrasena so
friz od bareljefni plo~i na koi bile vklesani sceni od ìvotot na bogovite. Vo
gradot osobeno bil po~ituvan bogot Dionis. Na dve takvi mermerni plo~i za~uvani
do denes pretstaven e omileniot Dionis vo dru{tvo so Muzite.
Gore na Plao{nik, na prostorot ju`no od najvisokoto plato na povisokiot rid
se izdignuval veli~estven hram posveten na ovoj bog. Tamu e najdena edna votivna
kamena plo~a na koja pi{uva: „Posveteno na Dionis od Dasaretite“.
Vo ranocarskoto rimsko vreme Lihnid gi uìval voobi~aenite blagodeti na
takanare~eniot „rimski mir“, bidej}i pretstavuval edno od toga{nite mondenski
mesta vo rimskite carski provincii.
Spored podatocite koi gi davaat epigrafskite spomenici se dobiva vpe~atok
deka pobogatite sloevi od lihnidskite gra|ani ve}e gi prifa}ale modnite trendovi
na vremeto i se vklopuvale vo rimskiot na~in na ìveewe. Mnogu od niv zazemale
va`ni funkcii vo gradskata uprava koja bila organizirana spored rimskite
zakoni, a isto taka i vo Sovetot na Dasaretija koj bil smesten vo ovoj grad. Od tie
spomenici soznavame i za toa deka gradot imal mnogu u~eni lu|e i nadareni poeti.
Eden od takvite golemi i zaslu`ni lu|e ne samo vo Lihnid i celata Dasaretija, tuku
75
76
77
i mnogu po{iroko, bil gra|aninot Avrelij Kratet, sin na Ptolemej, „slaven spored
obrazovanieto, nau~nik, komu i Atiwanite mu podignale statua vo svetili{teto na
Asklepij“. Vo cela Dasaretija bil slaven i Demokrit, isklu~itelen „poznava~ na
gramati~kata ve{tina“, a dasaretot Vitelij (najverojatno od Lihnid) kako „~ovek
mudar i sestrano umetni~ki nadaren“ bil osobeno poznat po svoite umetni~ki dela
i veli~an vo Solun, kade {to najverojatno nekoe vreme ìveel i sozdaval, a ovie,
Solun~ani, mu podignale i spomenik.
Reljefni mermerni plo~i so pretstavi na Dionis i Muzite,

78
Lihnidskite poeti, kako i drugite od Carstvoto, vaèle za ve{ti majstori
na ubaviot zbor, a nivnata ve{tina „ja prodavale“ za materijalna dobivka ili za
slava. Eden nepoznat lihnidski poet sostavil epitaf od trogatelni stihovi so koi
ja opi{al neizmernata taga na roditelite po zagubenata }erka:
Tebe, plamena qubena }erko,

Gospod, Kronoviot sin,
Te grabna vo Elizej,
zatoa {to be{e
pro~uena po nevinosta.
Mene, Aptiris,
me odgledaa mlada roditelite,
Taka {to i od mom~iwata
navistina bev pohrabra,
No Sudbata me sovlada,
Za{to taka bilo sudeno.
Spomenik vedna{ mi postavija

roditelite oplakuvaj}i me,
Zenoida majka i tatko Nikola,
dvajcata skr{eni od àlost
{to srceto go izgoruva.
O, Aptiris,
ti kako bleskava skapocenost
i me|u mrtvite }e sveti{,
isto taka prekrasna
kako {to be{e me|u ìvite.
Lihnid u{te vo tie vremiwa bil eden od pova`nite kulturni centri na

Balkanot. Podnebjeto, so ~udesnosta na Golemata voda i vol{ebnosta na Ridot,
kako iskonski inspirativni zoni, u{te ottoga{ zra~elo od tvore~kiot naboj koj
izviral od vozvi{enata priroda na Prostorot.
Imaj}i gi predvid site relevantni okolnosti i informaciite koi se
dolovuvaat od epigrafskata gra|a, moè da se zaklu~i sosema spokojno deka
lihnidskata akademija na visokite vrednosti bila sigurno osobeno respektirana
vo heleniziranata sredina na balkanskite prostori od rimskoto carstvo.
Mnogu natpisi na po~esnite spomenici ukaùvaat na prestiòt na lu|eto od
bogatite sloevi na gradot koi se natprevaruvale da pokaàt mo}, da napravat dobri
dela, da pokaàt lojalnost kon carot ili da izgradat „spomenik“ po koj }e bidat
spomnuvani od pokolenijata.
79
Na eden necelosno za~uvan monumentalen natpis vklesan vo bel mermer (denes
raspar~en na tri dela i vgraden kako spolija na tri mesta vo Ohrid i blizinata)
stoi deka nekoj si Marko Avrelij D... í podaril na „tatkovinata“ objekt, golem i
ubav, za da gi udostoi i gradot i carot. Se pretpostavuva deka moèbi ovoj gra|anin,
koj o~igledno e celosno porimjanet, go obnovil i preuredil lihnidskiot teatarski
objekt vo teatarski prostor so arena za borba na gladijatori i borba na ovie so divi
yverovi, najverojatno za isklu~itelno kratko vreme, a vo ~est na doa|aweto na carot
Septimij Sever vo Lihnid.
Teatarot bil prisposoben vo rimsko vreme za potrebite na rimskiot na~in na
ìveewe. Lihni|ani, kako i ìtelite na drugite gradovi vo Carstvoto, uìvale
vo krvavite borbi na gladijatorite so divite yverovi. Maksimata „Leb i cirkuski
igri“ (Panem et circenzes) vaèla i vo Lihnid.
Dolu kraj ezeroto, vo dolinata koja Ridot go deli na dva dela, na mestoto od
dene{nata crkva Sveta Sofija postoela bazilika vo koja bila smestena gradskata
uprava i sudnicata, a sigurno i termi, javni bawi, koi sluèle na javniot interes,
dodeka gore, vo blizinata na dene{na Gorna Porta, bil Forumot (plo{tadot) kade
{to plebsot se sobiral i „filozofiral“ za nastanite vo gradot i Carstvoto. Vo
blizina bil teatarot i cirkuskite igri, a ju`no od nego najverojatno se prostiral
Gimnazionot, kade {to mladite od Lihnid i od celata Dasaretija se natprevaruvale
vo razni sportski ve{tini.
Zevs i Ganimed,
bronza, Plao{nik,
ranorimski period
80
Boèstvo i Afrodita, Plao{nik i Samuilova tvrdina - citadela, ranorimski period
81
Dajdal, bronza, Plao{nik, III-II vek pred Hr. era
82
Herakle, bronza, Samuilova tvrdina - citadela, I vek pred Hr. era
83
Kon sredinata na III vek od Hristovata era, nekoi bogati lihnidski semejstva se
odvoile od centarot i gradskata vreva, zakupile prostori vo nizinskiot del severno
od Ridot i gradele atraktivni stanbeni kompleksi - palati, t.n. Vili Rustiki (Villa
Rustica). Edna takva grandiozna palata bila izgradena vo podno`jeto na rit~eto
êko{tina, me|u Engelana (Enheleja, podocna Hermeleja) i Lihnid, deneska na
lokalitetot Kozluk, koja sigurno pripa|ala na odreden aristokratski lihnidski
krug na vlijatelni lu|e. Palatata bila gradena po ugledot na bogatite rimski
ku}i, so mozai~ni podovi, mnogubrojni prostorii za ìveewe i zabava, palestri za
rekreirawe i bawi. Zapadno od glavnata palata bila izgradena Ku}a na qubovta, so
mali intimni prostorii za vodewe na qubov, ukraseni i ìvopisani so adekvatni
sceni od „slatkiot ìvot“, odrazuvaj}i go taka vremeto, mo`nostite, bogatstvoto i
standardot na odredeni sloevi od lihnidskoto ìtelstvo.
Vo ramninata severoisto~no od Ridot, vo dene{noto predgradie Vidobi{ta,
bil podignat u{te eden takov kompleks na vili vo koi ìveele bogati lihnidski
semejstva na tipi~en rimski na~in. Za toa denes ni zboruvaat arheolo{kite
ostatoci, me|u koi i golemata semejna grobnica na lihnidskata princeza. Taa ima
kameni skalozmi preku koi se stignuva do mala poluzasvedena pretkomora, a potoa,
niz nizok vlez formiran od masivni kameni i mermerni blokovi se vleguva vo
komora - prostrana grobna prostorija vo koja bile pogrebani vkupno deset ~lenovi
od semejstvoto. Grobnata prostorija e ~etvrtesta vo osnovata, no pokrivot imitira
nebo - svod, izgraden od kameni bigor - blokovi. Yidovite se omalterisani i reljefno
ukraseni so frizovi od krupni romboidni poliwa. Vo ju`niot yid e formiran dolg
piramidalen otvor, verojatno za da komunicira nadgrobniot so zadgrobniot svet.
Pod toj otvor, vo sredinata pokraj yidot, smesten e grobot na dvanaesetgodi{nata
princeza. Vo nego bezbroj sitni zlatni ~etvrtesti liv~iwa so koi bila ukrasena
nejzinata obleka, zlatni obetki, belegzii i |erdani izraboteni vo kombinacija so
skapoceni kamewa, eden mal no debel i teòk zlaten prsten so izgravirana tajna na
elipsovidnata glava: , Aleksandra, Adelaida ili koja? Aleksandra T. Lihnida?!
Vo grobot u{te i pove}e stakleni {i{enca i vazi~ki, najverojatno napolneti so
mirizlivi te~nosti i parfemi. Vo grobot od Majkata, vedna{ do princeziniot,
vo vnatre{nosta od yidot vgradeno i hermeti~ki zatvoreno {i{ence so za~uvana
te~nost stara sedumnaeset vekovi... Toa bea solzi, solzi na Tagata, sobirani i
zatvoreni vo {i{enceto i staveni vo grobot kako svedo{tvo za golemata bolka po
zagubenata mila i qubena osoba.
84
85
MISIJATA NA SV. ERAZMO LIHNIDSKI
U{te vo samiot po~etok na Hristovata era Makedonija bila ozra~ena so

silna hristijanska svetost. Sv. apostol Pavle od Tars, od plemeto Vemijaminovi
(preobrazeniot Savle, prethodno poznat farisej i progonitel na hristijanite),
paradigmati~en hristijanski svetec, vo Troada, kako {to ni e poznato od Svetoto
pismo, imal edno videnie, koe dlaboko gi povrzuva kosmopolitskite idei i
sudbinskata su{tina na Aleksandar Veliki Makedonski so posledovatelnata
hristijanska filozofija i sudbinskata su{tina na pojavata na Isus Hristos na
svetskata scena. Imeno, na Sv. apostol Pavle, vo no}noto videnie „mu se pojavil eden
~ovek od Makedonija i mu ja izrekol ovaa molba: Dojdi vo Makedonija, pomoì ni!
Posle toa Pavlevo videnie gledavme vedna{ da dojdeme vo Makedonija, so zaklu~ok
deka tamu Gospod ne povika da go propovedame Evangelieto“.
Prviot makedonski grad vo kogo prestojuvale Sv. Pavle, negoviot
sodru`nik Sila i u~enikot Timotej, bil Filipi, koj, kako i celata Makedonija, se
nao|al pod rimsko vladenie. Tamu, pome|u drugite vozbudlivi slu~uvawa, apostol
Pavle ja sretnal makedonkata Lidija, koja, so svoite pomo{ni~ki, vo edna reka
proizveduvala purpur. Lidija se molela na Gospod i preku apostol Pavle e vsu{nost
prvata Evropjanka koja se pokrstila i ja primila hristijanskata vera. Ottoga{
po~nalo da se {iri hristijanstvoto po celata makedonska zemja. Apostol Pavle
go propovedal Evangelieto po balkanskite, apeninskite i pirinejskite prostori.
Na tie negovi patuvawa re~isi e nevozmo`no da ne ja koristel patnata magistrala
Via Egnacija koja go spojuvala evropskoto so aziskoto kopno. Na patot kon Ilirija,
toj moral da pomine i da vleze vo Lihnidos, iako za toa nemame opiplivi podatoci.
Nad mestoto Vajtos vo stru{kata oblast, kade ima ostatoci od silno utvrden grad
od makedonsko-helenisti~ko vreme, do kade stignuval i eden krak od Via Egnacija,
gore vo planinata Jablanica, spored predanieto, postoi edna pe{tera vo koja
prestojuval apostol Pavle i se le~el od nekoja bolest. Toa predanie ostanalo i vo
svesta na dene{nite Vev~anci, a pe{terata sé u{te postoi.
Vo III vek vo Lihnid do{ol sv. Erazmo od Antiohija, golem hristijanski
~udotvorec, koj go propovedal Evangelieto vo ovoj grad. Toj u{te prviot den od
prestojot go voskresnal sinot na nekoj lihni|anin Atanas, koj bil te{ko bolen, a
potoa go pokrstil. So svojata molitvena mo} Erazmo gi urnal site `rtvenici na
dotoga{nite idoli i pokrstil u{te mnogu drugi ìteli na gradot. Poradi negovata
aktivnost bil optuèn kaj carot Maksimijan, koj{to vo toa vreme prestojuval vo
86
Lok. Sv. Erazmo, mozai~en pod vo narteksot na bazilikata
Ilirija. Carot naredil Erazmo da bide izveden pred bakarnata statua na Zevs,
da prinese `rtva i da mu se pokloni na boèstvoto. Ovoj napravil taka {to od
bakarnata statua izlegla edna lamja. Od nea se ispla{il celiot narod, no Erazmo
toga{ sozdal sila so koja ja ubil lamjata. Potoa pokrstil 20000 lihni|ani, no
site niv gi pogubil razluteniot car Maksimijan, a Erazmo bil staven vo zatvor i
izma~uvan kako najgolem zlotvor. Od zatvorot go oslobodil angelot Bo`ji koj mu
gi pokaàl idnite ìvotni pateki na svetecot. Ovoj oti{ol potoa vo Kampanija
(Italija) da go propoveda Evangelieto, a vo postari godini se vratil vo gradot
Hermeleja (blizu Lihnid) i ostanal tuka do smrt da mu sluì na Gospod. Koga mu
do{ol krajot, toj videl kako mu prio|aat angeli, apostoli i drugi bo`ji slugi, gi
krenal racete kon istok i radosno izvikal: „Gospode, zemi me!“ Erazmo po~inal
na 2 juni 303 godina, a negoviot kult na ma~enik, svetitel i bo`ji ~ovek i denes e
vgnezden vo svesta na lu|eto od ohridskoto podnebje. Vo blizina na mestoto kade {to
postoi srednovekovna pe{terna crkvi~ka posvetena na ovoj svetec, na severnoto
krajbre`je od Ohridskoto Ezero, nedaleku od Ohrid pokraj patot za Struga,
otkriena e ranohristijanska trobrodna bazilika so mala kripta vo oltarniot
prostor vo koja se najdeni relikvii od svetecot. Po smrtta na Sv. Erazmo vo gradot
Hermeleja (lingvisti~ka asocijacija: Hermeleja, Hermelija, Enheleja, Engelana)
narodot mu ja podignal ovaa crkva u{te kon krajot na IV vek. Hermeleja vsu{nost
denes se narekuva prostorot kaj mesnosta Gabavci, vo ramniot del od podno`jeto
na Gabavskiot Rid, na ~ij vrv, kako {to spomnavme porano, se nao|aat onie mo}ni
„kiklopski“ yidini na makedonsko - helenisti~kata Engelana.
87
POSLEDNIOT BLESOK
Hristovoto u~ewe nezadr`livo se probiva po trnlivite pateki na anti~kiot

svet. Anti~koto paganstvo poleka ja gubi svojata mo}. Gr~kiot i rimskiot panteon
so besmrtnite kralstva na bogovite, ve}e tonea zaedno so sjajot na toga{nata
civilizacija vo arhivite od neminovnata istorija. Na scenata stapuvaa novite
vidici kon idninata osvetleni od voskresnatiot Isus i magi~niot napliv na
hristijanskata filozofija.
U{te vo prvata polovina na IV vek od novata era, od rimskata provincija
Makedonija se izdeluva provincijata Nov Epir ~ija isto~na granica e nazna~ena na
okolu 13 milji isto~no od Lihnid, a ovoj grad se spomnuva kako moèn provinciski
centar i sigurno episkopsko sedi{te, grad vo kogo po~nala da cuti novata duhovna
sila na hristijanskata vera. No provincijata Nov Epir vo po{iroka smisla bila
samo del od diecezata Makedonija, pa najverojatno zatoa prviot lihnidski episkop
Dionisij, koj go sretnuvame kako eden od potpisnicite vo aktite na crkovniot
sobor vo Serdika (343 godina) e zaveden kako „Dionysius de Macedonia de Lychnido“.
Vtoriot lihnidski episkop bil Antonij koj e zabeleàn me|u u~esnicite na
Ekumenskiot sobor vo Halkedon (451 godina). Sledniot poznat lihnidski episkop
bil Lavrentij koj dosta dogo go zadràl episkopskiot tron. Toj, kako i negovite
prethodnici, bil naklonet kon papskata stolica vo Rim, poradi {to edno vreme bil
osuden na progonstvo i zadràn podolgo vreme vo Konstantinopol, prestolninata
na Isto~noto rimsko carstvo. Vo vtorata decenija od VI vek se spomnuva u{te eden
lihnidski episkop Teodorit, koj i oficijalno ja izrazil vernosta na lihnidskata
episkopija kon verskata politika na rimskiot papa.
Vo vremeto na vladeeweto na car Justinijan (527-565) balkanskiot prostor
vo crkovna smisla bil podelen na dve oblasti koi imale svoi zasebni crkovni
sredi{ta. Severnata oblast se poklopuvala so diecezata Dakija, a crkoven i
administrativen centar stanal gradot Iustiniana Prima, dodeka ju`nata oblast
se poklopuvala so diecezata Makedonija, a crkovno sedi{te bil gradot Solun.
Lihnidskata episkopija bila pod jurisdikcija na Solun i u{te dolgo vreme }e gi
odrùva vrskite so rimskata papska stolica.
Vo nekoi stari srednovekovni geografski karti, gradot Lihnid kraj Ohridsko-
to Ezero e imenuvan kako Iustiniana Prima, pa ottamu proizleguvaat i nekoi dilemi
i romanti~arski sfa}awa deka ovoj grad, vo Justinijanovo vreme bil povlasten
od carot, koj ovozmoìl negovo obnovuvawe i izgradba na mnogubrojni velelepni
crkovni gradbi so rasko{na arhitektura i dekoracija, pa poradi toa i poradi
88
isklu~itelnata pozicija i bogatata tradicija, Justinijan naredil da go nosi
negovoto ime. Ova e sekako mistifikacija koja ponekoga{ bezotporno primamuva
da se potonuva vo nejzinite blaèni pregratki.
Vo vremeto na zalezot na anti~kata paganska civilizacija i triumfalnoto
prosvetluvawe na hristijanskata filozofija na ìveeweto, Vol{ebniot rid
na bregot na Lihnidskoto Ezero be{e opfaten od veli~estvenata sveta obnova,
vtemeluvaj}i eden nov vid univerzalni vrednosti: Hristovata blagost, ubost i
mudrost vo transmisija so simfonijata na kamenata rustikalnost i ornamentika
izrazeni preku monumentalnite graditelski potfati vo koi se spojuvaat site
elementi na ozarenoto novo vreme koe }e trae ne pomalku od dve stotini godini.
Vo blizina na ezeroto izgradeni se nad dvaesettina monumentalni crkvi -
trobrodni baziliki, me|u koi osobeno se istaknuvaat onie vo Lihnid i negovata
neposredna okolina. Tamu, na ju`nite terasi od povisokiot rid, na Plao{nik, vrz
temelite od stari anti~ki gradbi i hramovi, bile podignati tri golemi crkvi, edna
od druga oddale~eni samo za okolu peesettina metri. Ednata, poju`no, trobrodna
bazilika so predvorja i dvori{ta: atrium na severnata strana, narteks na zapadnata
i kvadratna krstilnica so kru`na piscina vo jugoisto~niot del, po obem i viso~ina
sigurno edna od najmonumentalnite na Balkanot vo tie vremiwa (dolìna 48 m,
{irina 34 m).
Plao{nik, krstilnica na ju`nata bazilika, ilustracija na psalm 90 (91) - 13
89
90
91
Drugata, severno od nea, isto taka so ogromni dimenzii, izgradena vo vtorata
polovina na V vek, ~etvorolisna crkva so atrium, narteks, strani~ni aneksi,
katehumenium i baptisterium (krstilnica). Ovoj objekt, denes samo vo ostatoci,
navistina predizvikuva vozbuda i voshit pri sekoe podolgotrajno opservirawe
za negoviot vistinski arhitektonski izgled. Site ~etiri strani na centralniot
brod preminuvaat vo apsidalni pro{iruvawa. Baptisteriumot (krstilnicata) se
nao|a na ju`nata strana od naosot i e izveden vo forma na trilist i piscina vo
sredinata koja ima krstesta forma. So najnovite arheolo{ki istraùvwa (2007-
2010) otkrieni se ostatoci na u{te edna, najverojatno trobrodna bazilika so
mozai~ni podovi, isto~no od polikonhalnata crkva za 30 m koja go zatvora krugot na
ranohristijanski objekti od isto~nata strana na Plao{nik. Prostorot me|u trite
monumentalni ranohristijanski gradbi bil poplo~en plo{tad so golemi kameni
plo~i koj vo severoisto~niot del bil ukrasen so borduri od krupnokockest mozaik,
za~uvan vo kulturniot horizont na docnoanti~kiot, odnosno ranohristijanskiot
period na prostorot me|u polikonhalnata crkva i nedootkrienata trobrodnata
bazilika vo isto~niot del od lokalitetot.
Podovite od prostoriite na bazilikite vo najgolem del se ukraseni so
rasko{na mozai~na dekoracija i sekoja od niv so~inuva oddelna umetni~ka celina,
so razli~ni elementi na ornamentika - geometriski, rastitelni, zoomorfni i
antropomorfni pretstavi.
Lokalitet Plao{nik,
aero fotografija
(str. 90 - 91)
Plao{nik,
ju`na bazilika,
apsida na |akonikon,
ilustracija na psalm
90 (91) - 13
92
Plao{nik, krstilnica na ju`nata bazilika, piscina, ilustracija na psalm 41
Podovite na ju`nata bazilika bile pokrieni so mozaici, od koi osobeno se

za~uvani vo narteksot i krstilnicata. Vo severniot apsidalen del na narteksot
(vsu{nost |akonikonot) mozai~no se pretstaveni dva elena koi pijat voda od
kantaros, dodeka pod nivnite noze leàt lav i zmija. Pome|u elenite, poto~no
pome|u lavot i zmijata izveden e natpis koj sodrì elementi-kratenka od psalmot 90
(91), 13 na Stariot zavet: „Na {tit i lav }e nagazuva{, lav~e i zmija }e zgme~uva{“
(V. Bitrakova Grozdanova). Vo krstilnicata od ovaa bazilika, pokraj stilizira-
nite pretstavi na floralni dekoracii, ptici, krstovi i krstovi - sfastiki,
zapadno od piscinata, pretstaven e lav kako leì, a okolu nego se pretstaveni tri
zmii so otvoreni usti. Vo poprefineto izvedeniot mozai~en pod na piscinata
od krstilnicata pak se izvedeni dva pauni koi pijat voda od kantaros. Site ovie
pretstavi (lavot i zmijata vo severniot del od narteksot, lavot i trite zmii vo
krstilnicata, zaedno so mozai~niot natpis so tema od psalm na Svetoto pismo),
vsu{nost imaat ista poraka: pobeda na vernikot nad zloto, odnosno pobeda na
verata nad demonite, koja kako takva i so vakvi ilustrativni pretstavi e edinstvena
pojava na balkanskite prostori i najverojatno izvorno e nastanata vo lihnidskiot
episkopski centar (V. Bitrakova Grozdanova).
93
Kako povisok umetni~ki dostrel, so posebno odnapred podgotvena programa
za prezentirawe, osobeno se istaknuva bogatiot mozai~en tepih vo centralniot
prostor od naosot na polikonhalnata crkva, severniot ranohristijanski objekt
na Plao{nik. Samiot centar e ukrasen so geometriska i pitoreskna ornamentika.
Dvaeset reda na dvojni pletenki se prevrzuvaat i sozdavaat slobodni poliwa.
Vo niv se izvedeni fazani, gulabi, mo~uri{ni ptici... Potoa ìvotnite: jagne,
magare, krava koja leì, jagne vo skok, zajaci (eden zoba grozje, drugiot jade repa).
Plao{nik, polikonhalna crkva, mozai~en pod vo zapadnata konha
94
Interesna e i mozai~nata dekoracija na podot vo severoisto~niot aneks, posebno vo
apsidalniot prostor kade {to od ~etiri krugovi izvedeni so òlta boja, istekuvaat
~etiri potoci, koi gi simboliziraat êtirite rajski reki na Genezata, a sleguvaat
od nebesnite lakovi. Od levata i desnata strana dva elena se pribliùvaat kon
potocite da se napijat voda. Pod ovaa scena ispi{an e natpis na donatorite, koi
od skromnost, ili pak moèbi poradi ~udesnata verba vo Gospod koj }e go otkrie
nivnoto delo na idnite pokolenija, ne gi ostavile svoite imiwa. Natpisot e na
gr~ki jazik i glasi: „Go napravija za svoj blagoslov onie ~ii imiwa gi znae Bog“.
Plao{nik, polikonhalna crkva, mozai~en pod vo severoisto~niot aneks
Osobeno e zna~ajna mozai~nata dekoracija vo trilisnata krstilnica kade {to se

izvedeni êtirite rajski reki vo forma na ~ove~ki glavi so dolgi musta}i koi
pretstavuvaat kompoziciona i idejna celost so pretstavata na simboli~nata
slika Fons vitae (Fontana na ìvotot). Ovaa mozai~no - dekorativna celina vo
krstilnicata, koja e „rezultat na golemo teolo{ko obrazovanie i u~ena likovna
dispozicija, sugestivno ja zaokruùva ilustracijata na rajot“: zamislena e
rajskata gradina, vo izobilie na sveta voda, koja {to istekuva od ustite na rekite
i fontanite i od koja se napojuvaat vernicite oblikuvani kako eleni i jagniwa.
Polikonhalnata crkva na Plao{nik bila rasko{no ukrasena i so freski, a imala
i yidna mozai~na dekoracija. Vkupniot graditelski i umetni~ki vpe~atok na ovoj
impozanten objekt moè samo da se pretpostavi. Verojatno golemata kupola, toa
„nebo“ nad enteriernata kosmogoniska celovitost, strani~nite prostranstva so
razigranata pokrivna povr{ina, fasadnata rusti~nost i vnatre{nite vertikalni
95
96
97
Plao{nik,
Krstilnica na
polikonhalna
crkva, mozai~en pod
so pretstava na
personificiranite
rajski reki
Gion i Fison i
ilustracija na
psalm 41
(str. 96 - 97)
Plao{nik, polikonhalna crkva, mozai~en pod vo severnata konha
i poluobli~esti povr{ini so svojata polihromija - seto govori za faktot deka

poeti~niot Plao{nik u{te vo tie vremiwa bil centarot na lihnidskata episkopija.
Silnata hristijanska simbolika osobeno do{la do izraz vo vremeto na episkopot
Lavrentij (po~etokot na VI vek) koga se pretpostavuva deka podnite povr{ini na
ovaa ~etirilisna crkva bile „poslani“ so rasko{nata mozai~na dekoracija i koga
bila izgradena krstilnicata ukrasena so mozai~nata simbolika na êtirite rajski
reki.
Vo gradot toga{ se izdignuvale i pove}e drugi impozantni bazilikalni
gradbi. Srednovekovnata i dene{nata katedralna crkva Sveta Sofija toga{ bila
bazilika so site ranohristijanski obele`ja; na prostorite isto~no od dene{nata
ulica „Ilindenska“ (Poparnica) bile podignati nekolku takvi crkovni gradbi;
na zaramnetiot prostor od pomaliot rid Deboj isto taka; vo isto~noto podno`je
na Akropolot funkcionirala polikonhalna crkva so arhitektonska konstrukcija
sli~na na onaa od Plao{nik; potoa, dolu, vo dene{nata âr{ija, na prostorot od
Ali Pa{inata xamija se izdignuvala tribrodna bazilikalna gradba; a vo blizinata
na Ohrid, takvi dominantni hristijanski, tribrodni baziliki bile izgradeni kaj
Biljaninite izvori, na terasite od planinata, kako i severozapadno od Ohridskiot
rid, kade u{te vo IV vek funkcionirala ve}e spomnatata tribrodna bazilika,
podignata vo ~est na golemiot hristijanski misioner Sv. Erazmo Ohridski. Moè
samo da se zamisli kolkavo vnimanie, kolkav trud i kolkava invencija vgradile
toga{nite lihnidski ìteli i toga{nite duhovni prvenci za da mu se dobliàt na
svojot bog Isus Hristos i da se vklopat vo filozofijata na Hristovata vera.
Na patot niz vremeto kon ve~nata slava, stariot Lihnid so svoite monumentalni
hristijanski bo`ji hramovi, vo zalezot na anti~kata civilizacija, go dostignal
svojot zenit. Visoko, do son~evoto carstvo na svojata burna istorija.
98
OPSADATA NA TEODORIH GOTSKI
Na Plao{nik, eden od najeksponiranite prostori vo minatoto na Ohrid, na

ju`nite terasi od povisokiot rid na ohridskata „dvogrba kamila“, mestoto kade {to
po~nal da voskresnuva stariot grad, se u{te postoi Dlabokiot bunar na ìvotot.
Deneska nema beleg na povr{inata od terenot, no toj e tuka, pokrien so kameni
plo~i, nad plo~ite zemja, a nad zemjata treva. Bunarot e eden od pogolemite tajni na
Vol{ebniot rid. Nikoj ne pameti, nitu pak postoi nekakvo svedo{tvo za vremeto
koga bil izgraden. Moèbi u{te toga{ koga se gradela najstarata lihnidska tvrdina,
a moèbi podocna, koga se obnovuvala tvrdinata, vo vreme „verojatno od nekoj opasen
od napa|a~i slu~aj“, kako {to stoi vo predanieto za Lihnid i Hermeleja, zapi{ano
od K. [apkarev.
U{te kon krajot na IV vek, dodeka so razdelenoto Rimsko carstvo vladeele
namesnicite na nedovolno sposobnite carevi Arkadij i Honorij, po Makedonija
i ju`no od nea pusto{ele germanskite plemiwa na Gotite na ~elo so pro~ueniot
vojskovoditel Alarih. Toj bil duri i priznat za komandant na rimskite trupi vo
makedonskata i da~kata zemja, a svoite gotski trupi, koi bile smesteni vo Star i
Nov Epir, gi vooruìl na rimski na~in.
Lihnid, kako vaèn episkopski centar vo Nov Epir, sigurno ne bil po{teden od
mo}niot Alarih. U{te pred pojavata na ovie germanski plemiwa vo na{ite krai{ta,
sigurno bila obnovena, zajaknata i pro{irena ohridskata krepost. Moèbi toga{
bil iskopan dlabokiot bunar na Plao{nik. Moèbi toga{, isto taka, bil iskopan
bunarot vo severoisto~niot del od Samuilovata tvrdina koj kojznae kolku vreme e
uporno probivan me|u tvrdite karpi, dosega arheolo{ki otkrien samo do prvite 20
metri dlabo~ina.
Kon sredinata na istiot vek, na prostorite od ju`niot Balkan pusto{ele
surovite hunski ordi na Atila, koi isto taka, najverojatno go „pregazile“ i
Lihnid. Moèbi pak toga{ bil iskopan dlabokiot bunar na Plao{nik, ili onoj na
Samuilovata tvrina.
Ima u{te eden, mnogu pokonkreten istoriski nastan vo tie vremiwa, koj{to
moèbi bil vistinskata pri~ina za da se iskopa bunarot, onoj na Plao{nik.
Imeno, toga{, na teritorijata od rimskoto carstvo, pokraj drugite voda~i i
kralevi na germanskite plemiwa, se pojavil i pro~ueniot Teodorih Amaliecot,
kral na Isto~nite Goti od Podunavjeto i po~nal da bara mesto pod sonceto na
tie prostori. No, vo Trakija edvaj izvlekol glava so svojata izgladneta vojska,
99
opkolen od rimskite trupi. Se prefrlil vo Makedonija i po~nal da uni{tuva i
razurnuva nasekade kade {to }e pominel. Najprvin udril na Stobi kogo go razurnal
do temeli. Rimskiot car Zenon vedna{ potoa mu ponudil primirje, no Amaliecot
ne osvrnuvaj}i se na ponudata, se upatil kon Herakleja Linkestidska. U{te pred da
stigne tamu, go presretnala delegacija koja go spasila gradot so razni podaroci za
kralot Gotski i za negovata vojska, isprateni od heraklejskiot vladika. Teodorih
Amaliecot prodolìl nataka po „te{kiot i tesen pat“ Egnaciski, niz planinskite
predeli me|u Herakleja i Lihnid. Koga do{ol pred lihnidskiot rid, se zaprel
pred visokite tvrdinski yidi{ta i edinstveno {to moèl da napravi, bilo da go
opkoli i da go drì podolgo vreme pod opsada. Gradot ne moèl da bide zazemen
pokraj drugoto i poradi toa {to „izobilstvuval so izvori me|u yidi{tata“. Toa so
izvorite e problemati~no, no zatoa pak Lihni|anite go iskopale bunarot. Toj bil
sigurno dlabok do „tajniot izvor na ìvotot“ koj vsu{nost pretstavuval edno od
skrienite o~i na Ezeroto.
Ohridskata krepost bila opkolena od site strani i drug na~in za snabduvawe
so voda nemalo. Edinstveno preku dlabokiot bunar koj bil povrzan so nivoto na
ezeroto preku procepite na karpestite dlabo~ini.
Teodorih naokolu pusto{el i so svoite najve{ti vojnici se obiduval da ja
sovlada tvrdinata, no vo toa ne uspeval. Svedo{tva od povremenite bitki me|u
napa|a~ite i branitelite na Lihnid se ~etvrtestite grobni jami od vnatre{nata
strana na tvrdinskiot yid na Deboj (pomaliot rid od „dvogrbata kamila“) vo koi
grupno bile pogrebuvani poginatite braniteli. Kaj nekoi od pokojnicite, vo
gradite i stomakot se otkrieni fragmenti od èlezo, a kaj eden pokojnik duri i
zarieno èlezno kopje vo butnata koska. Pokraj ovie pogrebni ostatoci, otkrieni
se grobovi od teguli (pogolemi kerami~ki plo~i), detski skeleti me|u dve pokrivni
}eramidi ili vo skr{eni kerami~ki amfori, {to kaùva za edna haoti~na situacija
predizvikana od opsadata. Vo eden grob otkrien od arheolozite pokraj visokiot
tvrdinski yid od citadelata na ohridskata krepost, najdena e trostrana èlezna
strela vo ~erepot na pokojnikot koja sigurno bila nama~kana so otrov bidej}i
~erepot bil sosema raspadnat, a i del od gradniot ko{ i ‚rbetot, dotamu do kade
{to deluval otrovot. Koskite se pretvorile vo bela pra{ina. Ostanatite delovi
od skeletot imale cvrsti i celosno za~uvani koskeni delovi.
Bitkite bile stra{ni, no Teodorih ne go osvoil Lihnid. Golemiot adut na
branitelite, bunarot, bil tajnoto oru`je. Toj bil izvor na ìvotot. Od utvrdenite
prostori na gradot, pod tvrdinskite yidovi, sigurno bile iskopani i tajni premini
i kanali, preku koi se izleguvalo nadvor, na nekoi nepristapni mesta, zaradi
snabduva~ki potfati od razni vidovi. Taka gradot i pokraj `rtvite, go za~uval
svoeto postoewe. Teodorih so svoite Goti nakraj gi napu{til poziciite i go
prodolìl pohodot kon Skampa (Elbasan), do{ol do Dirahium (Dra~) i go osvoil.
100
Plao{nik, crkva Sv. Kliment i Sv. Pantelejmon i del od atriumot na ranohristijanskata ju`na bazilika
Potoa ja prodolìl svojata misija, koja kone~no zavr{ila vo Italija kade bilo
formirano mo}no ostrogotsko carstvo.
Lihnid bil epizoda vo voeniot pohod na Teodorih Amaliecot Gotski. No taa
epizoda e del od slavnata istorija na ovoj grad.
101
102
103
SUDNIOT DEN: 30 MAJ 526 GODINA
Lihnid ve}e od poodamna gi zafa}al ju`nite strani na dvata rida zagradeni

so mo}ni yidini. Nadvor od yidinite bile severnite strani i isto~nata padina na
pomaliot rid kade {to denes se prostira kvartot Mesokastro. Bil prili~no golem
grad za tie vremiwa, a koncentracijata na gradskite prostori bila od Plao{nik
na zapad, vo dolinata od Gorna Porta do Sveta Sofija i jugozapadnite strani od
pomaliot rid. Vsu{nost, gradot bil smesten vo pazuvite na prirodniot amfiteatar
od dvata rida svrten kon ezeroto.
Odblesocite na anti~kata filozofija na ìveewe se u{te se ~uvstvuvale kako
ostatoci od starata tradicija, no glavno gradot ve}e re~isi dva veka pulsiral so
hristijanskata vera i so noviot arhitektonski izgled vo kogo dominirale rasko{nite
starohristijanski crkovni monumenti - bazilikite. Toa bil najvisokiot dostrel na
stariot Lihnid so staroto naselenie koe gi uìvalo blagodetite na boèstveniot
prostor na bregot od bleskavoto Lihnidsko Ezero. Anti~kite javni gradbi ili bile
ruinirani ili preadaptirani za drugi nameni. Dionisieviot hram na Plao{nik
ve}e ne postoel. Pokrupnite ~etvrtesti kameni blokovi bile vgradeni vo osnovite
na golemata polikonhalna crkva. Teatarot bil zapu{ten, a povremeno, najverojatno
sluèl za hristijanski crkovni sobiri ili za razni crkovni ceremonii.
Sepak, vistinskiot kraj na edna istoriska era od ovoj vekovnik bil blizu,
bidej}i taka moralo da bide i bidej}i s# se menuva od eden po~etok samo zaradi toa
da se sozdavaat uslovi za nekakov kraj, bez razlika na sekoga{ prisutnata prividna
stati~nost i bez razlika na vkupniot relativitet na univerzumot.
Prethodno se slu~il Golemiot pad. Carstvoto bilo preplaveno od nekoi drugi
narodi koi navaluvale od site preostanati strani na evroaziskite prostranstva.
Voinstvenite ordi na razni plemiwa pusto{ele po site oblasti na toga{niot
civiliziran svet. Potoa sledela i bo`jata kazna koja se isturala od neboto so
silina i mo} koja ne moèla da bide kontrolirana od lu|eto. Poplavi i zemjotresi.
Lihnidskiot vol{eben rid, toa staro ìvotvorno kopno kone~no bilo silno
razni{ano vo sudnite denovi 29 i 30 maj 526 godina, koga bile razurnati i gradovite
Dirahium, Korint, mnogu gradovi vo Mala Azija i koga bile sramneti so zemja
Antiohija i Seleukija vo Sirija. Toa bilo vo vremeto na carot Justin I, carot na
Vizantija, vo ~ii carski granici toga{ vleguval i „Lihnid od Epir“. Mnogu ìteli
na gradot toga{ poginale, a ostanatite bile zafateni so epidemii i razni drugi
bolesti. Zamrel ìvotot na Vol{ebniot rid.
104
Dali za vreme na golemiot Justinijan, sinot na Justin I, bil obnoven gradot
na Lihnidskoto Ezero? Toj obnovil mnogu gradovi i tvrdini za da go za{titi
carstvoto od osileniot varvarski svet. Dolgo se smetalo deka bil obnoven i Lihnid
i deka toj grad, prebogat so svetovni i crkovni graditelski vrednosni tradicii,
bil vsu{nost misti~ni~nata Justinijana Prima, onaa gradska utvrdena ubavica,
izgradena ili obnovena vo vrska so rodnoto mesto na golemiot car. Mnogu podocna,
gradot Lihnid bil taka odbeleùvan na srednovekovnite geografski karti, a nekoi
episkopi od crkovnoto sredi{te na bregot od Lihnidskoto Ezero bile imenuvani
kako arhierei na Justinijana Prima. Nataka se pokaàlo deka toa, sepak, bilo samo
mistifikacija.
Lihnid pove}e ne se spomnuva vo istoriskite izvori. No podzemnata ìvotna

aorta na Vol{ebniot rid pulsirala podsilena od vol{epstvata, a nadzemnite
sluìteli na hristovoto nebesno carstvo ja sozdavale novata klima vo koja }e
iznikne gradot.
Nadoa|ale nekoi novi lu|e, voini, najprvin na kowi, kako glutnica, ograbuvale
i gi skrnavele hristijanskite hramovi. Potoa odminuvale i pak se vra}ale so èni
i deca, se naseluvale po razni mesta od gradskite ostatoci vnesuvaj}i ambient
na ìveewe koj bil daleku od vremeto na rasko{niot Lihnid. Preostanatite
starosedelci od gradot i okolinata najprvin opstojuvale ~uvaj}i gi spomenite i
tradiciite od nivnite pretci, podocna, nivnite novi potomci sozdavale semejstva
so novodojdenite, gradej}i ja taka novata arhitektura na ìvotot.
Taka poleka, gradot po~nal povtorno da zaìvuva.
Za novodojdenite, Slovenite, istori~arot Prokopij ima ostaveno crni
pisanija. Tie uni{tuvale, ograbuvale, palele i nanesuvale sekakvi drugi zla, po
zemjata evropska, a osobeno po zemjata Balkanska. Edno vreme, od {eesetite godini
na VI vek nataka, tie se zdruìle so Obrite (Avarite) i so niv gi prodolìle
osvojuvawata i zulumite po prostorite na vizantiskata imperija. Vol{ebniot
rid bil sigurno vo ramkite na nivnite naleti, no ovde zra~ela i vlijaela na niv
~udesnata bo`ja blagost koja izleguvala od naslagite na Ridot i koja kako bran gi
zaplisnuvala od Ezeroto, ta ne se pametat zlodela, mra~ni dejanija i drugi nesre}i
od toa podzaboraveno vreme.
105
106
AHRIDA (PRIMA)
PRVIOT BELEG NA NOVOTO VREME
Novoto vreme koe go donesoa vetri{tata i burite na istorijata na Vol{ebniot

rid i Lihnidskata oblast, osamna povtorno kako diva ubavina vrz pepli{tata od
starite ognovi. Novite lu|e go zapo~naa svoeto vladenie zaedno so nesre}nite
spomeni od preostanatite starosedelci niz ~ii bitija te~e{e starata makedonska
krv i vo ~ija svest ve}e dolgo vreme bea vkoreneti duhovnite dostreli na anti~kiot
i ranovizantiskiot helensko - rimski vrednosen sistem. Taka se sozdava{e novoto
staromakedonsko ìtelstvo na celata zemja makedonska (za razlika od anti~koto
drevnomakedonsko) koe ovojpat go osveì genetskoto te~enie so slovenski krvni
slivovi prifa}aj}i ja slavnata makedonska po~va kako svoja tatkovina.
Centralniot za~etok na novoto nezavisno kneèstvo koe se oformilo vo
sredi{nite delovi od Zapadna Makedonija, me|u Aksios (Vardar) i Lihnidskoto
(Ohridsko) Ezero, go osnovale Berzitite, odnosno Brzitite, ili kako {to podocna
se spomnuvaat, Brsjacite. Tie bile nezavisni od vizantiskata vlast i uporno
ja branele svojata samostojnost. Poznatiot vizantiski letopisec Teofan ovaa
nezavisna dràva ja narekol Berzitija.
Vol{ebniot rid i prostorite na starata Lihnitida so svoite specifiki odnovo
go privlekuvaat vnimanieto. Vo ovaa oblast se razvila takanare~enata Komani
kultura koja u{te gi zafatila i oblastite od Sredna i Severna Albanija, kako i
regionot okolu Skadarskoto Ezero vo Crna Gora. Za ovaa visokodostrelna kulturna
posebnost govorat trodimenzionalnite podatoci sodràni vo grobnite prilozi
na del od ranosrednovekovnata nekropola otkriena na prostorot od ostatocite na
ranohristijanskata trobrodna bazilika „Sv.Erazmo“, nedaleku od Lihnidskiot rid,
vo podno`jeto na starata krepost Engelana, kako i vo grobnite prilozi na del od
nekropolata od isto vreme otkriena na ostatocite od bazilikata kaj Radoli{ta,
blizu dene{na Struga. Osobeno se vpe~atlivi raznite pojasni bronzeni privrzoci so
kru`ni i polukru`ni formi so ukrasna funkcija, kako i masivnite la~ni bronzeni
i èlezni fibuli, koi isto taka, ja odbeleùvale presti`nosta na sopstvenicite
preku funkcionalnite ukrasi na nivnata obleka.
Taka, vremeto na VII i VIII vek, koe istoriskata nauka go ozna~uva kako najtemen
period na ohridskoto minato, vsu{nost ne e tolku temno, bidej}i arheolo{kata
nauka nudi svetlina koja izleguva direktno od izvornoto zra~ewe na materijalnoto
kulturno bogatstvo.
107
Bronzeni predmeti, nekropola „Sveti Erazmo“ blizu Ohrid, VII-VIII vek
Osven toa, starite kulturni tradicii ne bile sosema zgasnati. Slovenskoto

ìtelstvo po~nalo da ja prifa}a vizantiskata kultura i toa bilo u{te edna
skalozma kon sozdavaweto na novata makedonska posebnost. „Izbeganite episkopi
i drugite duhovni lica se vra}ale na starite mesta i taka celoto naselenie se
prepu{tilo na mirniot ìvot“.
Vo 773 godina makedonskata samostojna dràva Berzitija se obidel da ja pokori
bugarskiot han Telerig, no negoviot pohod bil neuspe{en. Duri vo vtorata polovina
na IX vek lihnidskiot Vol{eben rid i cela Berzitija bile zavzemeni od bugarskiot
knez Boris i vklu~eni vo negovata dràva.
108
Ne se znae to~no od koga novite Staromakedonci zapo~nale gradot Lihnid
da go oslovuvaat kako Ohrid. Edno staro predanie, koe go zabeleàle Bra}ata
Miladinovci od Struga, veli deka „koga se prave{e Ohridskata krepost, Justinijan
se ka~i na Ridot, na kogo leìt gradot i gledaj}i go preubavoto mestopoloènie,
izvika oh rid, t.e. oh, kakov ubav rid. I od toga{ ostana da se vikat gradot Ohrid
(Ohrit)“. Ova e moèbi povrzano so mistificiranoto mislewe za Justinijana Prima
i za navodnoto slovensko poteklo na carot Justinijan. Inaku, za prvpat novoto ime
na gradot se spomnuva vo protokolot na golemiot crkoven sobor vo Carigrad koj se
odràl vo 879 godina zaradi ustoli~uvaweto na znamenitiot Fotij za carigradski
patrijarh i na koj sobor u~estvuval i episkopot Gavril od „Ahrida“. Novite ìteli
na Vol{ebniot rid go preimenuvale i Lihnidskoto Ezero. „Vo najstaroto ìtie
na sv. Naum (X vek) toa e nare~eno Belo Ezero. Sli~no taka is~eznalo i imeto
na provincijata Nov Epir, koja se sleala vo golemata slavjanska zemja, koja se
prostirala od Rodopite do Jadranskoto More i koja od Vizantincite bila nare~ena
Sklavinija. Vo tekot na IX vek oblasta Nov Epir bila nare~ena Kutmi~evica“
(I.Snegarov).
Gradot na Vol{ebniot rid Ohrid izniknal vrz temelite na stariot Lihnidos.
Kako vsu{nost go dobil novoto ime? Ima razli~ni tolkuvawa i do denes tie se
sprotivstaveni. Ima dve glavni pretpostavki: ednata tvrdi deka imeto Ohrid
proizleguva od staroto anti~ko ime na gradot Lychnidos, a drugata deka imeto e od
slovensko poteklo. Ima i fantasti~ni tvrdewa za postanokot na imeto, no tie so
osobeno zadovolstvo se komentirani od nau~nicite i opravdano otfrleni. Taka
na primer se tvrdelo deka imeto Achrida proizleguvalo od slovenskiot zbor ahar -
dvor, odnosno bugarska carska rezidencija. Nekoi se potpiraat na podatokot na Ana
Komnina spored koj vtoroto ime na carot Samuil bilo Mokros (persisko poteklo)
a ottuka se izveduvalo evolutivno: Mokhran, Mohrid, Ohrid. Arapskiot patepisec
Evlija êlebija pak tvrdi deka imeto Ohrid proizleguva od imeto na begot Ohru.
Slovenskoto poteklo na imeto naj~esto se povrzuva so zborot „hrid“ (karpa)
koj se izvlekuva od toponimot Achridos (Ahridos) vo Rodopite. Ohrid pak vo gr~kata
istoriska literatura se nametnal pod formite Achris (Ahris) i Achrida (Ahrida) koi
bi se povrzuvale so zborovi koi zna~at: vrv, viso~inka.
Za gradot na Vol{ebniot rid nema ni{to poverodostojno od uporniot
kontinuitet, od vkupnosta na ìveeweto koja neprekinato se odviva od postanokot
do ve~nosta i beskone~nosta kako simboli~no traewe, odnosno do krajot na svetot,
kako realna pretpostavka.
Imaj}i gi predvid poserioznite pristapi na analizite vo ova nasoka, a vrz
osnova na lingvisti~kite dopirlivosti na dvete imiwa, jasno e deka imeto Ohrid
e rezultat na kulturniot kontinuitet i traewe na staroto ime na gradot Lihnidos.
109
DOA\AWETO NA SVETECOT
SVETIKLIMENTOVATA ERA
Kako {to Isus Hristos ve}e dve iljadi godini e prvata li~nost, bo`ja i
su{tinska, za celiot hristijanski svet, taka i Sveti Kliment Ohridski pove}e od
iljada godini e prvata li~nost, su{tinska i bo`ja, za site pokolenija koi ìveele na
prostorot od Vol{ebniot rid i vo celata Ohridska oblast, a i za celiot slovenski
svet, do kade {to stignalo s l o v o t o negovo, prenesuvano od edni na drugi, do kade
{to stignale pou~itelnite misli negovi i negoviot duh na ~ovek i svetec.
Ne se znae to~no negoviot roden kraj, no zarem moèl da bide podaleku od
rajskite predeli na podnebjeto od Vol{ebniot rid i podaleku od vidikot na
bezbrojnite svetli yvezdeni o~i na sinite vodi od Beloto Ezero? Ne se znae to~no
ni koga bil roden, no zarem za ìvotot negov ne govorat li pove}e negovite dela, ne
e li poto~na i pogolema vistinata za negovoto mileniumsko traewe?
Se znae i se nasetuva deka u{te od najranite mom~e{ki godini bil bistar i
trudoqubiv, skromen i iskren podanik na Boga, bo`jata milost i bo`jite zapovedi.
Zaedno so negoviot brat Naum (po krv ili duhovnost) sigurno poteknuvale od nekoj
postar rod na zemjata makedonska. Tie dvajca i sodru`nicite Gorazd i Angelarij
zaedno go izu~uvale Svetoto pismo prevedeno na staroslovenski jazik od solunskiot
filozof Konstantin (Kiril).
Se znae deka gi sledele vo zlo i dobro golemite u~iteli na slovoto
staromakedonsko (kako staroslovensko) Kirila i Metodija, solunskite bra}a, vo
burnoto vreme na nivnata misija vo Moravija, kade {to go propovedale Evangelieto
i hristijanskata vera na jazik razbirliv za site od slovenskite zemji, so bukvi
sozdadeni za toj jazik i so qubov kon rabotata koja ne poznava granici.
Koga bile vo Rim, papata li~no go rakopoloìl Metodija za arhiepiskop na
Moravija i „gi rakopoloìl i Klimenta i Nauma zaedno so drugite za sve{tenici
i |akoni i naredi da se otsluì celiot ve~eren ~in, i utreniot, spored slovenskiot
tekst, vo golemiot hram na svetite apostoli Petar i Pavle. Taka i se slu~i“.
Po smrtta na bra}ata Kiril i Metodij nivnite pridru`nici i u~esnici vo
Moravskata misija bile zatvorani i progonuvani od neprijatelite Hristovi i
na verata. Kone~no i bile primorani da trgnat na dolgiot pat kon nivnite ju`ni
krai{ta. Sedumminata pridru`nici na Bra}ata, podocna vo crkovnata istorija
poznati kako Sedmo~islenicite, razdeleni na grupi, trgnale na Jug. ûvani od
nebesnite sili, Kliment, Naum i Angelarij, pominuvaj}i niz razni krai{ta i sela,
Sv. Kliment, skulptura vo drvo - detal,

Galerija na ikoni - Ohrid, XIII vek
(str. 110) 111
sledeni od ~uda i pomagani od Boga preku molitvite, ja preminale rekata Dunav na
splav i stignale do Belgrad, „toj grad bil najpoznat od krajdunavskite gradovi“.
Ottamu bile isprateni kaj knezot Boris vo Bugarija. Tamu bile pre~ekani so
najgolemi po~esti i bile postaveni na va`ni mesta vo organiziraweto na crkvata,
prosvetata i kulturata.
Kliment bil ispraten vo makedonskata oblast Kutmi~evica, a knez Boris, za da
go nagradi, mu podaril tri ubavi ku}i vo Devol, Ohrid i Glavenica. Ovoj si izgradil
manastir vo Ohrid, na ju`nata strana od povisokiot rid, na Plao{nik. Crkvata {to
najprvin ja podignal (893 g.) ja posvetil na svetiot ma~enik i lekar Pantelejmon,
a mestoto koe go odbral bilo staro i sveto, najubavo vo celata okolina. Ottamu se
gledalo celoto ezero i daleku preku nego, na sprotivniot breg, kade {to negoviot
„brat“ Naum, po urnek na Klimentovata, izgradil ista takva crkva i manastir.
Kliment na Plao{nik, spored podocne`noto „Op{irno ìtie“ na Teofilakt,
izgradil u{te edna crkva vo manastirot. „Taka vo Ohrid imalo tri crkvi: edna
- soborna, i dve - na sveti Kliment, koi{to po golemina bile mnogu pomali od
sobornata, no poubavi od nea so svoite kru`ni i sferi~ni formi“. So najnovite
arheolo{ki iskopuvawa na Plao{nik, vo 2008 godina se otkrieni izvesni temeli na
stara crkva vo severoisto~niot del od lokalitetot, isto~no od ranohristijanskata
polikonhalna crkva, zapadno do dene{nata kapija vo Plao{ni~kiot kompleks,
koja sé u{te e nedoistraèna, no otkrienite ostatoci pokaùvaat deka moèbi se
raboti za vtorata Svetiklimentova crkva koja toj ja izgradil na Plao{nik, no koja,
poradi podocne`nite okolnosti, bila zapostavena i „zakopana“ od vremeto.
Plao{nik, Crkva Sv. Kliment i Sv. Pantelejmon, apsida na ranohristijanskata ju`na bazilika
112
Dvoen pektoralen krst - relikvijar so {ematizirana pretstava na Sv. Kliment,
bronza, Plao{nik, XI vek
113
Dvojni pektoralni krstovi - relikvijari od bronza, Plao{nik, X-XI vek
Na ovoj svet prostor, na Plao{nik, srede krasotiite na celiot manastirski
kompleks, Kliment razvil silna knièvna dejnost i gi postavil temelite na t.n. prv
slovenski univerzitet. Tuka ja primile hristijanskata vera mnogu lu|e od gradot
i okolinata, koi dotoga{ gi imale divite naviki na varvarskite obi~ai. „I {to
u{te? Toj gi hranel na toj na~in so slovoto, koe{to e vistinski leb i potkrepa na
du{ata. Ne propu{tal da gi hrani i telesno tie koi{to imale potreba od duhovna
hrana. Vo sprotiven slu~aj toj samo polovi~no }e go poddrùval Isusa, za kogo znael
deka gi hranel i nepoznatite so znaewe i leb. Zatoa toj bil i tatko na siracite,
i za{titnik na vdovicite, grièj}i se za niv na sekakov na~in. Vratata mu bila
otvorena za sekoj bednik i stranec ne no}uval nadvor“. Taka Kliment, „ja smeknuval
èstokosta, surovosta i grubosta na nivnite srca vo bogopoznavawe. I nikako ne e
~udno, {to toj se grièl da gi izmeni mislite na lu|eto kon krotkost i ~ove~nost“
(Teofilakt). Toj se grièl duri i divite ovo{ki koi ve}e odamna rastele po
zadivenata zemja od okolinata, da gi presaduva i prekalemuva vo pitomi i plodni.
Lu|eto koi u~ele od nego, ne go u~ele samo slovoto, tuku i se obrazuvale po{iroko,
so site toga{ni znaewa, koi Kliment, ve}e od poodamna gi imal apsorbirano vo
svojata eruditivna mo}. Se pretpostavuva deka niz negovata {kola pominale nad
3500 u~enici i sledbenici koi potoa go {irele znaeweto niz site slovenski zemji.
Toj sam napi{al okolu peesetina knigi so crkovni i drugi sodrìni. Isklu~itelno
po~ituvaj}i go deloto na negovite u~iteli Kiril i Metodija, Kliment vo negovata
knièvna i prosvetitelska dejnost ja afirmiral i se sluèl so glagolicata,
koja, za potrebite na slavjanskiot narod ja sostavile negovite u~iteli. Taa }e
bide vo upotreba ne samo vo negovoto vreme, tuku i nataka, u{te dveste do trista
godini.
Bidej}i za nego se kaùva deka posloènite bukvi gi poednostavuval za da bidat
polesni za razbirawe kaj prostiot narod, se smeta deka toj ja izmislil i kirilicata,
taka {to, nekoi nau~nici prepora~uvaat taa azbuka da se narekuva Klimentica, a
ne kirilica. So takvi preobrazeni formi na bukvite toj napi{al mnogu pohvalni
slova, ìtija na sveti ma~enici i sve{teni pesni.
Vo vreme na vladeeweto na car Simeon vo Bugarija, Kliment bil nazna~en
za episkop na Drembvica i Velika. Toa se mesta koi i denes vo naukata sozdavaat
zabuna. Sepak, tie mesta bile vo blizinata na Ohrid. Toj ~esto navra}al vo
negoviot manastir na Plao{nik, zatoa {to tuka se ~uvstvuval najspokojno. Koga
bil otsuten i podaleku od svojot manastir, vo mislite naj~esto mu se vgnezduvale
krasotiite i vol{epstvata na Plao{nik, koi mnogu gi sakal i po koi mnogu taguval.
Vol{epstvata, sekako, kaj ovoj bogougodnik, knièvnik, prosvetitel i za{titnik
na stradalnite du{i, bile zarasteni vo negoviot duh so pomo{ na molitvite kon
Boga, kako Hristovi iscelitelni svojstva. Edna{, dodeka patuval, zadlabo~en vo
svoite misli, zabeleàl dvajca paralizirani lu|e. Edniot od niv bil i slep. Toj
115
Manastir Sv. Naum, crkva Sv. Arhangeli, izgled od severozapad
prizor mu ja trognal so~uvstvitelnata du{a. Zastanal i sakal da gi ute{i i da

im go izrazi, bez da gi navredi, so~uvstvoto kon nivnata nesre}a. Kolku {to bil
potresen od gletkata, vo prviot moment, tolku negovata du{a bila ispolneta so
bo`ja smirenost vo sledniot moment, koja ve}e mu ja otkrila silnata èlba da im
pomogne. I ve}e znael... Se zagledal vo neboto i gi podignal svetite race za molitva.
Ja izmolil bo`jata pomo{ i so racete potoa gi doprel paraliziranite tela. Nesre-
}nite bile ozareni od ~udoto. „I eto, spored kaànoto od Isaija, edniot od niv
skoknal kako elen, makar {to pred toa bil ne samo kuc i imal povreden ne samo eden
del od teloto, tuku celiot bil nepodvièn i so ni{to ne se razlikuval od zemjata
vrz koja leèl“ (Teofilakt). I slepiot, otkako ja videl svetlinata, zapo~nal na
visok glas da go veli~a Gospoda. Koga videl Kliment deka ~udoto {to se slu~ilo
go zabeleàl negoviot sluga, mu naredil na nikogo da ne kaùva se dodeka e ìv. So
ova se potvrduva deka Kliment bil svetec u{te vo vremeto na negoviot ovozemski
ìvot. I Naum, negoviot „brat“ i sodru`nik, koj ja {irel pismenosta, prosvetata,
kulturata i Hristovata vera me|u slavjanskiot svet i koj sluèl vo manstirot
izgraden od nego na drugiot kraj od ezeroto, so bo`ja pomo{ im pomagal na nesre}-
nite i bolnite, gi le~el i ~inel ~uda, pove}e sakal da bide od korist za drugite,
otkolku da ostava tragi za svoite dela.
116
Naum umrel vo 910 godina, a Kliment {est godini potoa. Nivnite grobovi,
koi se nao|aat vo crkvite od nivnite manastiri, na dvata brega od Beloto Ezero,
pretstavuvaat najsvetite i najsvetlite mesta vo prostorot na Ohridskata zemja i
vo vremeto na celata ohridska istorija. ûdata vrzani za ovie mesta prodolìle
i nataka kako odraz na duhovnata mo} na golemite svetci. Na Naumoviot grob,
niz vekovite i denes se poklonuvale i se poklonuvaat bezbrojni vernici koi go
naslu{nuvaat srceto na svetecot „koe pulsira“.
Vo „Op{irnoto ìtie za Sv. Kliment Ohridski“ napi{ano podocna (vo XII
vek) od ohridskiot arhiepiskop Teofilakt, stoi zapi{ano deka teloto na Kliment
bilo pogrebano „vo manastirot, vo grob koj{to toj sam so sopstvenite race si
go prigotvil vo desnata strana na predniot del od crkvata“. Podolu, Teofilakt
zabeleùva: „No izgleda... ostankite na u~itelot i sega u{te pravat blagodejstva,
bidej}i lekuvaat sekoe stradanie i sekoja bolest. Za kaànoto potvrduva onoj ~ovek
so isu{enite race i noze, koj{to do{ol vo hramot, koga se izvr{uval boèstveniot
sve{teni~ki ~in i dobil isceluvawe. Prisutnite ne znaele koj e i otkade e.
Koga po~nal da se zablagodaruva za le~eweto, postojano go povtoruval ~udoto, gi
podignuval izlekuvanite race i koga so vikaweto po~nal da stanuva dosaden za
prisutnite vo hramot, toj bil zapra{an za pri~inata na molitvenoto blagodarewe.
Toga{ raskaàl se. Bil od Ohrid i dolgi godini ja nosel teìnata na taa bolest.
Zatoa, prinuden ne pomalku od o~ajnosta, kolku i od bolesta, re{il da se pokloni na
svetiot grob... Vle~kaj}i se po racete i nozete, toj do{ol do grobot na prepodobniot,
potoa padnal vo ekstaza i videl nekakov starec koj mu gi doprel kosite i mu naredil
da stane... Na ~ovekot mu se vratila silata vo koskite i ìlite mu zacvrsnale za
dvièwe. Posle toa, koga si do{ol pri sebe, ve}e bil zdrav.
Svetecot i po smrtta ja prodolìl svojata sveta misija.
Manastirskiot prostor na Plao{nik bil boèstveno mesto od koe di{ela
svetosta i ~istotata na ~ove~kiot duh, oplemeneti i vozvi{eni od presvetiot
Kliment. Tuka, na drvenite klupi, po patekite zagradeni so spitomenite trevki
i rastenija, se dvièle sve{teni lica i drugi namernici i u~enici, ~itaj}i gi
bo`jite slova od bogatata riznica na Svetiklimentovata knièvna produkcija.
Ohridskata knièvna {kola od tie vremiwa, nezavisno od razli~nite filozofski
postulati, nalikuva na Platonovata akademija od vremeto na procutot na anti~kata
civilizacija. Svetiklimentovata akademija imala hristijansko - filozofski
polne` so humanisti~ka golemina, koja gi nadminuvala site dotoga{ni i mnogu
posledovatelni silni akademski formacii koi egzistirale vo poznatiot svet i niz
vremiwata na negovata istorija.
Bidej}i na edno isto mesto vo zna~ajnite periodi od istorijata na svetot bile
gradeni paganski hramovi, ranohristijanski crkvi, srednovekovni hristijanski
crkvi, xamija, Plao{nik e vsu{nost edno od najsvetite mesta vo svetot, eden duhoven
117
kosmopolitizam koj gi spojuva pozitivnite izblici na razli~nite religiski
filozofski sodrìni, edna grandiozna svetlina od razni boi, eden izvor na
vrednosti vo kogo se sobrani paganski, hristijanski i islamski eliksirni kapki na
humanisti~ki ekstrakti.
Plao{nik doìvea svoj preporod na pragot od tretiot millennium. Po
povod 2000 godini hristijanstvo vo Makedonija i svetot, vo vremeto od 1999-
2002 godina be{e realizirana prvata faza od golemiot proekt: Vozobnovuvawe
na Svetiklimentovata crkva Sv. Pantelejmon. Sultan Mehmed xamijata be{e
dislocirana, a na nejzinoto mesto, na preostanatite temeli od urnatata crkva koi
ve}e ~etiri veka bea vo vnatre{nosta na xamijata zaedno so grobot na Svetitelot
koj sam si go izgradil i vo kogo bil potoa (916 godina) pogreben, povtorno be{e
podignata crkvata kako „ispletena i izvezena narodna gradba“. Crkvata se grade{e
kako {to be{e gradena vo nejzinoto vreme, ja gradea „makedonskite majstorite na
kamenot“ od selo Pustec.
Od 2007 godina nataka se realizira vtorata faza na Svetiklimentovite
kulturno - istoriski vrednosti, odnosno zapo~na realizacijata na Vozobnovuvawe
na Svetiklimentoviot univerzitet. Vo istraùva~kata programa najzna~ajno mesto
zazema{e arheolo{kata potraga po ostatocite od starite manastirski konaci vo
koi, najverojatno, Sveti Kliment i negovite sorabotnici ja realizirale svojata
nau~na i prosvetitelska dejnost. I ne samo tie, tuku i nivnite naslednici koi
go prodolìle Svetiklimentovoto delo. Zna~i, so ovie sistematski arheolo{ki
istraùvawa bea otkrieni kulturni horizonti isklu~itelno bogati so materijalna
kultura od site periodi, odnosno, kako {to e ve}e spomnato, nekade od krajot na
bronzenoto i èleznoto vreme, kontinuirano, preku arhajskiot i ranoanti~kiot
period, preku makedonsko - helenisti~kiot i rimskiot period, do silnata docna
antika i ranoto hristijanstvo i {to be{e najva`no, navistina bea otkrieni
ostatoci od srednovekovni gradbi koi so sigurnost bea konstatirani kako
ostatoci od manastirskite konaci, zapadno za dvaesettina metri od vozobnovenata
Svetiklimentova crkva.
Toa se potvrdi i so dvete pogolemi depoa na moneti otkrieni pokraj zapadnite
yidovi od gradbite: ednoto so 1389 venecijanski srebreni moneti od XIII i XIV vek
za~uvani vo kerami~en sad i drugoto od 3189 bronzeni trahei za~uvani vo tkanina
(najverojatno vre}a) glavno od XIII vek. Ova se zna~i, arhitektonskite ostatoci koi
najverojatno prvobitno bile podignati vo Svetiklimentovo vreme, a se odràle
do vremeto na Otomanskata dominacija na ovie prostori. Gornoto govori i za
toa deka tuka se odvivala i prosvetitelskata dejnost na Sv. Kliment Ohridski,
kako i posledovatelno na negovite u~enici i naslednici. Ovde se formirala t.n.
Svetiklimentova knièvna {kola ili Svetiklimentovata knièvna akademija
ili, ako sakate, tuka vsu{nost funkcioniral Svetiklimentoviot univerzitet vo
krajot na IX i po~etokot na X vek.
118
Depo na bronzeni vizantiski moneti - trahei, Plao{nik, XIII-XIV vek
Depo na srebreni venecijanski moneti, Plao{nik, XIII-XIV vek
119
120
121
Makedonija odlu~i da go vozobnovi ovoj kulturen i prosveten monument na
makedonskata istorija i zaedno so Svetiklimentovata crkva Sv. Pantelejmon na
Plao{nik povtorno da blesne vkupnosta na crkovnoto i svetovnoto àri{te,
na najsvetoto mesto za Makedonija i celiot slovenski rod (Plao{nik). Vo
vozobnoveniot „univerzitetski kompleks“ e predvideno da funkcioniraat: Muzej
na Plao{nik, Svetiklimentova biblioteka, Galerija na ikoni, Institut za
humanisti~ki nauki, mona{ki objekti i Bogoslovski fakultet. Zapadno, do borovata
{uma, }e bidat poredeni arhitektonski zgradi na pove}e svetski univerziteti koi,
so svoite prisustva, u{te pove}e }e go iska~at „Svetiklimentoviot arhitektonski
i duhoven kompleks“ od tretiot milenium do piedestalni viso~ini vo ramkite na
univerzalnite vrednosti.
Arhitektonskite oblici koi }e ja zaokruàt ambientalnata celina na
Plao{nik }e treba da bidat vklopeni vo prostorot taka {to }e pretstavuvaat
simbioza na site relevantni okolnosti: sakralni i svetovni, istoriski i sovremeni.
I samo u{te ova: vo borovata {uma me|u Plao{nik i strmniot breg na ezeroto
nad Labino, }e bide vozobnovena „Svetiklimentova gradina“ so pateki, klupi i
bungalovi. Da sedat na klupite, da ~itaat, da se odmoraat i da me~taat lu|eto od
Svetiklimentovata sega{na i idna era. Doa|aweto i trideceniskoto rabotewe na Sv.
Kliment Ohridski vo Ohrid e traen istoriski i svet ~in. Svetiklimentovata era za
Ohrid i celoto slovenstvo trae pove}e od iljada godini, a }e trae sé dodeka postoi
svetot. Toj e „kako xin od ~ie srce blika toplina i pregolema dobrina“.
„Kliment Ohridski i denes se javuva

vo no}nite ~asovi vo Ohrid
So fener vo rakata,
{eta niz kaldrmisanite uli~ki
i go ~uva sonot na Ohri|anite“
122
Manastir Sv. Naum Ohridski, crkva Sv. Arhangeli,
ikona so pretstava na sv. Naum i sv. Kliment Ohridski
123
DOA\AWETO NA CAROT
SAMUILOVATA ERA
Κόμης - ot (knez, vojvoda, stare{ina) Nikola, tatkoto na Komitopulite,

~etvoricata negovi sinovi: Aron, Mojsej, David i Samuil, stanal slaven
otkako sinovite, vo zemjata Makedonska, krenale vostanie vo 969 godina protiv
bugarskata vlast, odnosno 976 godina protiv vizantiskata vlast, vo vremeto koga na
Balkanskiot Poluostrov povremeno i po~esto se „vetreele“ Pe~enezite, koi inaku,
bile gospodari na prostranstvata me|u rekite Dnepar i Dunav i ruskite stepi. Ovie
u~estvuvale, zavisno od okolnostite, vo ~estite voeni sudiri me|u Bugarite, mo}-
niot ruski knez Svjatoslav (945-972) i vizantiskite carevi od toa vreme. Zavisno
od toa na koja strana bile Pe~enezite, taa „strana“ bila vo prednost. Vo takvi
okolnosti, Komitopulite sozdale nova dràva na Balkanot, na ~ie ~elo zastanal
Samuil (ssa 990-1014). Bugarskite i drugite oblasti ju`no od Dunav vlegle vo
sostavot na Samuilovoto carstvo, koe nekoi istori~ari go narekuvaat „Makedonsko
carstvo“, a drugi, odnosno pove}eto, go narekuvaat „Bugarsko carstvo“. Kako i da
e, neka im e, ama edno e sigurno: centarot na toa carstvo se nao|al vo Makedonija,
najnapred vo Prespa, a potoa vo Ohrid. I u{te ne{to, u{te posigurno: crkovniot
centar na ova carstvo ne bil Trnovo, nitu Preslav, tuku Ohrid, vo veli~ieto na
Ohridskata arhiepiskopija, edno vreme i patrijar{ija, kako fundamentalna
su{tina vo idelo{ka smisla, kako nekoja istoriska svetlina koja bi trebalo na
tie „silni istori~ari“ da im go soop{ti esencijalnoto istorisko jadro kako factum
... in continuo. A kako inaku, Makedonija se „ozari“ kako Makedonija i po desettina
vekovi? I Ohrid vo nea, kako grad na svetlinite, kako toa, o istori~ari, i po vetrovi
i po buri, i po gr~ko i po tursko, nakraj taka, ete, Makedonija da e Makedonija, a
Ohrid da e Ohrid vo nea? Kako toa, samo li po sebe? Vojuva{e li ovoj narod, ottoga{
dosega, protiv nekogo, mu nanese li nekakvi zla ovoj narod na nekogo, osvojuva{e li,
ograbuva{e, pale{e li, ovoj narod ku}i, gradovi i sela na drugi narodi, ta ja najde
vo tie zla Makedonija kako svoja, so Ohrid vo nea kako svoj? Sigurno deka ne be{e
taka, a Makedonija e Makedonija, so Ohrid vo nea, i po deset vekovi. Koj istori~ar,
koja hronika ili koj zapis go zapi{al toa, se pameti li, neka dokaè nekoj dali od
Samuila navaka, narodot na Makedonija, samiot od sebe, trgnal vo vojna „po tu|o“, da
osvojuva, da pali, da grabi? Toga{, koj toa go napravi? Gospod? (Ami koj?)
Carot Samuil napravil golemo carstvo. Vo Ohrid, na ridot, doa|al povremeno.
Gi obnovil yidi{tata od tvrdinata za da gi za{titi tie {to ìveele i za da ja
smestuva svojata vojska dodeka se odmora po bitkite. Carot Samuil e edinstveniot
124
car vo istorijata koj bil car - voin, edinstven car koj bil sosem poinakov od
site „purpurni carevi“ vo negovoto sovremie, porano i podocna, car koj nemal
svoi bleskavi dvorci, car koj ne koval pari, car koj ne go gradel svoeto carsko
dostoinstvo kako drugite, car koj ne ostavil zad sebe dela isti ili sli~ni kako
drugite carevi, car koj ne ja zapi{uval svojata slava, nitu nareduval da se zapi{uva.
Zatoa e kontroverzen, isto kako i kontroverznosta na Makedonija, niz site vekovi
i niz site vremiwa. I zatoa toj e neraskinlivo vrzan za ovaa zemja, iako ne ja
spomnuval i ne ja zapi{uval.
Nie ovde }e zastaneme, do slednoto vreme. Nema da vi gi raskaème nastanite

vrzani so stra{niot poraz na car Samuil vo bitkata na Belasica protiv
vizantiskiot Vasilij II vo 1014 godina, ni dali vo Samuilovata tvrdina ostanalo
skrieno golemoto carsko bogatstvo; nema da vi zboruvame za naslednicite na
carskiot prestol Gavril Radomir i Jovan Vladislav, ni dali Vasilij II ja razurnal
tvrdinata, nema da vi zboruvame za vostanieto na Petar Deljan od 1040-1042 godina
i na \or|i Vojteh od 1072 godina i nivnite vrski i kontakti so Ohrid; nema da vi
zboruvame za osvojuvaweto na Normanite na Ohrid 1082-1083 godina, za normanskiot
vojskovodec Boemund koj do{ol vo Ohrid no neuspeal da ja osvoi tvrdinata; za
Ohri|aninot so ermensko poteklo Ariebij koj ja branel tvrdinata od Normanite;
nema da pi{uvame sega za prestoite na vizantiskiot car Aleksej I Komnen vo Ohrid
i za negovata }erka Ana Komnina, pisatelka, koja tolku pati go spomnuva ovoj grad;
nitu za vtoriot upad vo Ohrid od Normanite vo 1108 godina i za opisite i pismata
na Teofilakt Ohridski koj tolku mnogu, arni i lo{i zborovi, ostavil za Ohrid;
nema da raskaùvame ni za Krstonoscite od Francija i Italija koi, me|u drugoto,
imale „rabota“ i vo na{iot grad, nitu za Bugarite, nitu Srbite vo Ohrid; sega nema
da pi{uvame ni za pette vekovi na Ohrid pod Otomanskata imperija, nitu za Andreja
Gropa, nitu za Xeladin beg i Ta{ula; ovde nema da vi pi{uvame ni za Grigor Prli~ev,
ni za Kuzman [apkarev, nitu za gemixijata Marko Bo{wakov od Ohrid, nitu pak
za vojvodite Hristo Uzunov i Metodi Pat~ev od Ohrid i nivnite „drugarski“ (so
drugarite) samoubistva, nitu za „ilindenskiot“ vojvoda Argir Marin~e; nema ni za
Ohri|anite Ivan Snegarov, Balas~ev, Ognenov ili Sprostranov, nema ni za ...
Zastanavme pred silnata mo} na magi~niot sliv na ve~nite vrednosti i
umetni~kite dostreli koi gi vnedri vol{ebniot Ohrid vo sebe, za da ostane kako
piedestalna vrednost vo ve~nosta i beskone~nosta. ]e po~ekame, samo edna mala
paralelna ve~nost, zanemeni od vozbuda pred vistinskata erotsko - ekstazi~na
ubavina, a potoa na{iroko }e vi ja doraskaème prikaznata za ovoj grad.
125
126
127
128
129
130
ELIZABETA
DIMITROVA
131
SVETIKLIMENTOVATA EPOHA
Koga vo devettata decenija na IX vek, harizmati~niot Kliment, intelektualni-

ot mag na postikonobore~kata epoha i lojalen sledbenik na Kirilo - metodievskata
kulturna tradicija pristignal vo Ohrid za da gi {iri hristijanskite pouki i
knièvnite poraki, gradot izrasnal vo lulka na pismenosta i na kreativniot izraz
za celata balkanska teritorija. Drevniot Lihnid, naselba so bogata kulturna
stratigrafija blagorodno naplastena niz stoletijata na anti~kata epoha, stanal
sedi{te na prviot Slovenski univerzitet, a Kliment prerasnal vo patron na
duhovnata edukacija i na prakti~nata obuka na slovenskite ìteli, èdni za so~niot
nektar na znaeweto i na ve{tinite. Taka, Ohrid stanal izvor na prosvetluva~ki
vodi, spiritualen vodopad na avtenti~no obrazovanie, koj te~el niz plodotvornoto
tlo na èlbata za u~ewe kon nepregledniot okean na naukot i erudicijata.
Paralelno so etabliraweto na najranite formi na edukativnite aktivnosti,
koi trebalo da gi transformiraat slovenskite analfabeti vo benevolentni
podanici na hristijanskata kulturna tradicija, Kliment, golemiot knièvnik i
preveduva~, strpliviot pedagog i andragog, inspirativniot psalmopeec i melopoet
i mudriot teolog i besednik, gi vospostavil i najstarite osnovi na arhitektonskoto
tvore{tvo, t. e. go formiral nukleusot na graditelskata praktika, otvoraj}i ja
portata za grade`ni{tvoto na srednovekovnata epoha. Podignuvaj}i go ne{to pred
893 godina svojot mavzolejski hram posveten na Sveti Pantelejmon na Plao{nik,
~ii konstruktiven koncept i prostoren dizajn gi izbral od vizuelniot „katalog“ na
anti~koto graditelsko nasledstvo za~uvano vo stratigrafijata na ovoj lokalitet,
Kliment vkorenil edna specifi~na tipologija na gradbi koja najdobro ja odrazuvala
negovata sestrana u~enost, kako i negoviot rafiniran arhitektonski vkus.
Trihonhalnata osnova na crkvata, tristraniot perimetar na apsidalniot yid,
oblikuvaweto na polukru`nite pevnici so ni{i vo isto~niot del na vnatre{nite
yidni linii, monumentalnata kupola, smestuvaweto na grobnata konstrukcija
vo pronaosot na gradbata i rusti~niot yidarski opus se elementite otkrieni
pod masivnite presogradbi na hramot, izvedeni vo tekot na srednovekovnata
i postmedievalnata epoha. Izbiraj}i centralen tip na arhitektonski objekt,
Kliment sozdal kompakten prostor soodveten na potrebite za intimna komunikacija
na vernicite so Boga, za spiritualen razgovor koj blagorodno se formatiral vo
ehoto {to go sozdavale sferi~nite povr{ini, za meditativna egzaltacija kon
duhovniot svet na sakralnite transverzali. Ktitoriraj}i go, moèbi, najstariot
133
134
135
primerok na trikonhalna gradba na makedonskata teritorija, toj ja vospostavil
reprezentativnata tradicija za gradewe na kompaktni trikonhosi, koja nabrgu }e se
ra{iri na podra~jeto na vizantiskiot Balkan.
Mavzolejskata funkcija na hramot, vo koj Kliment bil pogreban po svojata smrt
vo 916 godina, podrazbirala podigawe na zapaden del do crkvata, kako najsoodvetna
lokacija za funerarniot „dom“ na ktitorot, {to se sovpa|a so navodite na
Teofilakt, Ohridski arhiepiskop, knièvnik i erudit od krajot na XI i po~etokot
na XII vek, koj vo Klimentovoto ìtie go pozicionira negoviot grob vo pronaosot
na gradbata. Svetosta na Klimentovata grobnica i ~udotvornata mo} na negovite
mo{ti razgorena vo me~tite na hristijanskite vernici inicirale zna~itelni
grade`ni intervencii i vo podocne`nite vekovi, koga na zapadnata strana od
hramot bila podignata reprezentativna dogradba so krstoobrazna dispozicija,
zasvedena so kupola na slobodni stolbovi. Opfa}aj}i ja grobnata struktura vo svojot
severoisto~en agol, ovoj novodograden del ja prezel funkcijata na naos, dodeka
postariot trikonhos se pretvoril vo oltaren prostor na hramot. So podigaweto
pravoagolen narteks na zapadnata strana, gradbata poprimila reprezentativen
izgled na kompleksna arhitektonska struktura, dostojna na zna~eweto i funkcijata
na Svetiklimentoviot sepulkrum. Taka, trikonhalniot del izgraden vo krajot na
IX vek i krstoobraznoto re{enie dogradeno do postarata struktura vo tekot na
XII stoletie (na {to ukaùvaat prostorniot dizajn i elementite na yidarskiot
opus), se obedinile vo sakralen objekt so reprezentativni razmeri i ìvopisna
arhitektonska konstrukcija, reflektiraj}i gi graditelskite tendencii na sredno-
vizantiskata epoha ovoploteni na makedonskoto podra~je.
Konverzijata na Svetiklimentovata crkva vo islamski religiozen objekt po
osmanliskata invazija na makedonskata teritorija vo XV vek, profilakti~kata
dislokacija na svetitelskite mo{ti na posigurno mesto vo gorniot del od gradot,
obidot za restavracija na hristijanskoto svetili{te vo postvizantiskiot period
i grandioznata obnova na originalniot hram vo po~etokot na XXI stoletie, se
klu~nite epizodi vo mileniumskiot ìvot na kultnoto po~ivali{te na sveti
Kliment Ohridski. I pokraj kozmeti~kite „nedostatoci“ na reprezentativno
„voskresnatiot“ Svetiklimentov hram, koj denes se izdiga na {irokoto plato vo
ju`niot del od gradot, kako {to se preterano rasko{nata yidarija, nesoodvetnite
arhitektonski dodatoci kon manastirskiot kompleks i gubitokot na originalnite
sloevi srednovekoven freskoìvopis (za~uvan vo fragmenti i muzeolo{ki
prezentiran vo enterierot na gradbata), velelepnata crkva na Plao{nik e edno
od najubavite dela na hristijanskata graditelska tradicija vo na{ite krai{ta.
Nejzinata markantna silueta, razigraniot ritam na arhitektonskata koncepcija,
ìvopisno modeliranite fasadi, delikatniot vkus za dekorativni elementi i
136
gri`livo prezerviranite avtenti~ni graditelski komponenti vo enterierot,
se obele`jata na edna od glavnite odrednici vo bogatiot katalog na ohridskata
srednovekovna arhitektura. So bogatstvoto na formite, rafinmanot na fasadnata
dekoracija, toplinata na hramoviot enterier i magi~nata mo} na skapocenite
svetitelski mo{ti, obnovenata Svetiklimentova crkva go pretstavuva duhovnoto
jadro na gradot, pulsira~kiot krvotok na ohridskoto pravoslavie vo negoviot
najblagoroden i najrasko{en oblik.
Plao{nik, crkva sv. Kliment i sv. Pantelejmon, turbeto na Sinan êlebi, izgled od sever
137
Najbliskiot sorabotnik na Kliment, negov veren sledbenik i sobrat vo prosve-
titelskata dejnost i vo kulturnite aktivnosti, naslednik na u~itelskata misija
na svojot mentor i „koproducent“ na Ohridskata knièvna {kola, inspirativniot
duhovnik, ~udotvorniot iscelitel i harizmati~niot mag Naum, e vtoriot golem
patron na umetni~koto tvore{tvo na Ohridskata eparhija na preminot od IX vo
X vek. Zapo~nuvaj}i ja svojata prezviterska i prosvetna dejnost po „episkopskiot
ritrit“ na Kliment vo 893 godina, toj sozdal {irok krug na pedago{ki aktivnosti
i razvil bogata paleta na kulturni preformansi me|u hristijanskite poklonici
na ohridskiot breg. Grièj}i se za edukacijata na vernicite, za etabliraweto na
crkovnata hierarhija i za sozdavaweto na sve{teni~ki kadar, Naum ja razbranuval
svojata impresivna knièvna i bogoslovska erudicija na podra~jeto na Devolskata
eparhija, edno od klu~nite àri{ta na slovenskata pismenost vo docniot IX i vo
raniot X vek. Sozdavaj}i mnogubrojna pastva na hristijanski sledbenici, razvivaj-
}i obemna preveduva~ka i literarna dejnost, sproveduvaj}i pionerski pedago{ki
i andrago{ki aktivnosti i neguvaj}i ja Svetiklimentovata umetni~ka tradicija,
Naum e vtoriot fundamentalen stolb na monumentalnoto zdanie koe ja pretstavuva
Ohridskata srednovekovnata kultura.
Manastir Sv. Naum,

crkva Sv. Arhangeli,
paraklis, portret na
sv. Naum - detal
138
Inspiriran od graditelskite aktivnosti na Kliment i od negovata zalo`ba
za sozdavawe na karakteristi~na slovenska arhitektonska forma na sakralni
gradbi, okolu 900 godina Naum ja podignal crkvata posvetena na Svetite Arhangeli
vo ramkite na dene{niot manastirski kompleks Sveti Naum, pokraj „golemite
izvori“ na ju`niot ezerski breg. Nadovrzuvaj}i se na ve}e formuliranata
arhitektonska matrica elaborirana vo Svetiklimentovata crkva na Plao{nik,
Naum izgradil trikonhalen hram, similaren vo svojata prostorna koncepcija
na Pantelejmonovata crkva podignata na ohridskoto plato. Kupolno zasvedena i
konfigurirana od tri polukru`ni konhi vo enterierot i tristrana oltarna apsida
na isto~nata strana, crkvata na Svetite Arhangeli gi povtoruvala tipolo{kite
obele`ja na Klimentovata gradba i pretstavuvala eden od strukturalnite elementi
vo vospostavuvaweto na tradicijata za gradewe na sakralni trikonhosi, koja nabrgu
}e se ra{iri na balkanskoto podra~je. Prezemaweto na elementot na polukru`nite
ni{i vo isto~nite yidovi na bo~nite konhi i odreduvaweto na funerarnata lokacija
za ktitoroviot grob se komponentite koi lojalno go sledat osnovniot koncept
na Svetiklimentovata graditelska tradicija, etablirana vo Pantelejmonoviot
hram na Plao{nik. Vtopuvaweto na severnata i na ju`nata konha vo kubi~na
yidna masa i oblikuvaweto na eksterierot so pravoagolni namesto so polukru`ni
apsidalni yidovi, se odlikite na avtenti~niot Naumov arhitektonski dizajn vo
„repliciraweto“ na postariot Klimentov graditelski model.
Vo tekot na dolgite stoletija na srednovekovnata epoha i vo turskiot period,
Naumovata crkva bila pove}e pati pregraduvana i dograduvana i izrasnala vo
eden specifi~en i reprezentativen crkoven kompleks. Vo XII vek, na zapadnata
strana bila podignata krstoobrazna struktura so kupolno zasveduvawe vpi{ana vo
pravoagolen gabarit, koja ja primila ulogata na naos na hramoviot katolikon. Vo
docniot XV ili raniot XVI vek, vrz temelite na ovaa avtenti~na arhitektonska
struktura, bila podignata novata gradba, koja go integrirala trikonhalniot plan
na postariot objekt vo pravoagolnoto prostranstvo, vrameno so petstrana apsida na
istok i so narteks na zapadnata strana. Kupolite nad naosot i pripratata, yidani
od tuli i ukraseni so keramoplasti~ni arhivolti nad prozorskite perforacii,
poteknuvaat od obnovata na objektot vo po~etokot na XVIII stoletie, a vo krajot
na vekot bile podignati vestibilot na zapadnata strana i priyidanite severni i
ju`ni oddelenija. Kvadratniot paraklis vo koj e smesten Naumoviot grob e zavr{en
vo 1799 godina kako ktitorska inicijativa na igumenot Stefan i epitropite Naum
i Gavril od Ohrid. Vo sredinata na XIX vek, grobnicata na hramoviot patron bila
reprezentativno oblikuvana so kameni plo~i. Taa denes pretstavuva hodo~asni~ka
lokacija na mnogubrojnite po~ituva~i na Svetinaumoviot kult, sakralno àri{te
za predadenite vernici i spasonosno uto~i{te za onie koi se vo potraga po uteha i
blagorodno iscelenie.
139
140
141
Manastir Sv. Naum,
crkva Sv. Arhangeli,
narteks, sv. Jovan Vladimir
Od originalnoto slikarstvo na crkvata sozdadeno vo po~etokot na X vek, nema

nikakvi tragi. Najstariot ìvopis, koj poteknuva od golemata obnova na hramot vo
XVI stoletie, e prezerviran vo tremot i e za~uvan vo fragment od kompozicijata
„Prorocite te navestija“, izvedena so izvonredo ìvopisna likovna obrabotka. Vo
1711 godina, bil izveden ikonostasot na crkvata so ktitorskite zalo`bi na igumenot
Gavril, pomognat od svoite mona{ki sobra}a Gerasim i Teodosij. Ikonopisnite
dela gi izvel zografot i jeromonah Konstantin, eden od vode~kite majstori na
svoeto vreme, koj me|u likovite na svetitelite go pretstavil i portretot na Jovan
Vladimir, vladetelot na srednovekovna Zeta i blizok politi~ki sorabotnik
na carot Samuil. Blagorodnata obrabotka na likovite, plasti~niot balans na
dekorativnite elementi i uramnoteènosta na likovnite masi ja reflektiraat
inspiracijata na zografot Konstantin od umetni~kite modeli na medievalnata
epoha. Rezbata na ikonostasot e izrabotena vo ateljeata na nekoja od ohridskite
rabotilnici i pretstavuva tvorba na iskusni i zreli majstori, dobro zapoznaeni
so stilskite trendovi na ovaa disciplina, prisutni na balkanskoto podra~je
i vo Svetogorskite manastirski centri. Floralnite elementi, aranìrani so
izvonreden oset za vizuelna kompozicija i so rafinirano ~uvstvo za precizna
obrabotka na detalite, go vbrojuvaat ovoj ikonostas vo reprezentativnite tvorbi
na drvenata rezba od prvata polovina na XVIII vek.
142
Vo 1800 godina, zografot Trpo ja izvel freskodekoracijata na grobniot
paraklis, pretstavuvaj}i ja Boèstvenata liturgija vo kupolata, @itijniot ciklus
na sveti Naum na yidovite i galerijata na reprezentativni mona{ki likovi vo
prvata zona. Nad mo{tite na patronot, toj ja prikaàl monumentalnata scena na
negovoto Uspenie, ispolneta so sve~enata atmosfera na funerarnata ceremonija.
[est godini podocna, Trpo zograf gi naslikal freskite vo oltarot, naosot i vo
pripratata na hramot, sozdavaj}i vpe~atliva panorama na evharisti~i kompozicii,
Prazni~ni sceni, Strasni nastani, Hristovi ~udotvorni iscelenija, ilustracii
na slu~kite od Bogorodi~inoto detstvo, podvizite na Arhangel Mihail i bistite
na êtiriesette sevastiski ma~enici na potkupolnite lakovi. Maliot format na
kompoziciite i zografskata ve{tina na majstorot Trpo za dinami~na vizuelna
eksplikacija na prikaànite nastani, se obedinile vo ìvopisna slikana panorama
na skladni kompoziciski re{enija i na harmoni~ni koloristi~ki sozvu~ja.
Manastir Sv. Naum, crkva Sv. Arhangeli, grobna kapela na sv. Naum
Vo zapadniot del na crkvata se prikaàni portretite na Svetite sedmo~is-
lenici: Kiril, Metodij, Kliment, Naum, Sava, Angelarij i Gorazd, kostimirani vo
mona{ka obleka, pridruèni so pretstavi na monasi i so sceni od bibliskata i od
hagiografskata literatura. Zabeleìtelnoto majstorstvo na Trpo zograf, vidlivo
vo ve{tiot aran`man na programskite komponenti, e sledeno so ne{to poskromni
likovni kvaliteti, {to sekako upatuva na u~estvoto na negovite sorabotnici vo
realizacijata na freskodekoracijata vo pripratata na hramot. Sodrèj}i gi pove-
}eslojnite umetni~ki ostvaruvawa na razli~ni majstori i karakteristi~nite
likovni razbirawa na nekolku oddelni stilski trendovi, slikarstvoto na Naumoviot
manastir pretstavuva vredna galerija na freskoìvopis, na ikonopisno tvore{tvo
i na rezbarska ve{tina, obedineti vo veli~estven spomenik na duhovnata kultura
od vtoriot milenium na Hristovata era. Lociran vo rasko{niot priroden ambient
pokraj smaragdno zelenite ezerski vodi i oblagoroden od spiritualnata pasija na
dolgovekovnite hodo~astija, manastirot Sveti Naum e edno od najgolemite àri{ta
na kultnata predadenost i na religiozniot voshit na sovremenite hristijanski
vernici.
Manastir Sv. Naum, crkva Sv. Arhangeli, narteks, sedmo~islenici
144
145
VREMETO NA VIZANTISKATA RESTAVRACIJA
Po smrtta na Kliment i Naum, mnogubrojnite u~enici, sledbenici i sorabot-

nici, ja prodolìle blagorodnata nasoka na nivnata misija i ja prezele na sebe
organizacijata na socijalniot i kulturniot ìvot vo gradot preku aktivnostite
na t. n. Ohridska knièvna {kola, ~ii pretstavnici se pogriìle da se za~uvaat
doblestite od prosvetitelskata dejnost na slavnite u~iteli. Poa|aj}i od cvrsto
fundiranite temeli na Klimentovata literarna i pedago{ka praktika, tie gi
za~uvale mudrite i inspirativni pouki na golemiot mentor, razvivaj}i bogata
prepi{uva~ka i kreativna aktivnost. Koristej}i gi Klimentovite i Naumovite
knièvni iskustva, nivnoto teolo{ko znaewe i edukativnite ve{tini, sledbenicite
na golemoto delo na ohridskite patroni gi odràle vo ìvot nivnite idei, poraki
i dostignuvawa, kako neiscrpen izvor na mudrost i vdahnovenie za mnogubrojni
generacii na po~ituva~i i vernici. Sudej}i spored podatocite vo podocne`nite
redakcii na nivnite @itija, mo}noto eho na grandioznata prosvetitelska i
knièvna dejnost na dvajcata mudreci odeknuvalo so nesmalen intenzitet i niz
kulturnite horizonti na Samoilovata epoha, kako i vo vremeto na obnovenata
vizantiskata vlast vo XI stoletie.
Samuilova tvrdina, izgled od istok
146
Koga ne{to pred 1000 godina, golemiot balkanski avtokrator Samuil, kruni-
saniot monarh na slovenskite podanici, go izbral Ohrid za prestolnina na svoite
vladenija, gradot pretstavuval meka na civilizaciskite pridobivki i kulturnite
dostreli na balkanskata teritorija. Sozdavaj}i od nego administrativen centar
za dràvno upravuvawe i renomirano sedi{te na crkovnata institucija, slavniot
vladetel go ukrasil Ohrid so rezidentni gradbi i palati, odbrambeni bedemi i
tvrdini, sakralni objekti i crkovni kompleksi. Arhiepiskopskiot prestol, na
koj Samoil mu dodelil i patrijar{iski ingerencii, bil podignat vrz rasko{niot
horizont na hristijanski gradbi vo drevnoto sedi{te na episkopskite blagorodnici.
Iako nedostatokot na istoriski izvori, pi{ani dokumenti i arheolo{ki naodi
ja ote`nuva identifikacijata na arhiepiskopskiot hram i na negovata prostorna
lokacija, golema e verojatnosta, toj da ja pretstavuval avtenti~nata, prvobitna
gradba na podocne`niot centar na ohridskite crkovni dostoinstvenici, locirana
pod temelite na dene{noto monumentalno zdanie na Svetosofiskata katedrala.
Nejzinata reprezentativna pozicija vo ramkite na urbaniot kontekst na gradot,
kolosalnata arhitektonska silueta i katedralniot karakter na obnovenata crkva,
se ubedlivi indikacii za kultniot karakter na lokalitetot i za negoviot visok
institucionalen avtoritet.
Sakaj}i da ja voskresne duhovnata dimenzija na staroto svetili{te,
Svetosofiskiot hram go podignal novopostaveniot Ohridski arhiepiskop
Leon, carigradski intelektualec i visok crkoven dostoinstvenik, milenik
na patrijar{iskite krugovi i odlu~en borec protiv teolo{kite kompromisi.
Ispraten od Metropolata za da go konsolidira Ohridskiot crkoven centar poradi
negoviot toleranten odnos kon Bogomilskata alternativa, mudriot arhiepiskopski
poglavar ja zadràl lokacijata na Samoilovoto crkovno sedi{te, transformiraj-
}i ja razurnatata gradba vo grandiozen monument na obnovenoto pravoslavie.
Zapo~nata da se gradi po pristignuvaweto na Leon vo Ohrid vo 1037 godina, novata
katedralna gradba izrasnala vo reprezentativen objekt so monumentalni dimenzii,
odrazuvaj}i gi vrvnite estetski dostreli na prestolni~kite graditelski tradicii.
Crkvata bila podignata kako kompleksno arhitektonsko re{enie so pravoagolen
gabarit na osnovata, vo koj bil dizajniran krstoobrazen raspored na prostornite
elementi. Postoeweto na kupolata, ~ii indikatori se otkrieni so konzervatorskite
aktivnosti, konstrukcijata na katnite bo~ni kapeli vo isto~niot del na gradbata
i oblikuvaweto na dvokatniot narteks, se elementite koi ja definirale osnovnata
arhitektonska struktura na monumentalnoto zdanie.
Zabeleìtelnite dimenzii, razvieniot oltaren prostor, petstraniot apsida-
len eksterier, katnite re{enija i dekorativnata obrabotka na fasadnite povr{ini,
govorat vo prilog na ambiciozniot potfat da se formatira reprezentativno
147
148
149
Crkva Sveta Sofija, izgled od jugozapad
koncipirana i kompleksno organizirana arhitektonska konstrukcija, koja }e

soodvetstvuva na katedralniot karakter na hramot. Pritoa, poradi monumentalno
koncipiraniot perimetar na gradbata i naglasenata dolìna na graditelskoto
re{enie ({to moè da se pripi{e na pretpostavenata bazilikalna matrica na
postariot objekt kako arhitektonska osnova preferirana vo grade`ni{tvoto
na Samuilovoto vreme), pokraj potkupolnite stolpci, svodnata konstrukcija ja
nosele u{te dva para nosa~i, postaveni kako zajaknuva~ki elementi vo isto~niot
i zapadniot del na naosot. Komplesniot arhitektonski dizajn, koj go so~inuvale
krstoobraznata osnova, katnite kompartimenti i dvospratnata priprata so
skali{na kula, konsolidiran so sloèn sistem na nose~ki komponenti i krunisan
so monumentalna kupola, bil finaliziran so izvedbata na fasadniot dizajn i na
keramoplasti~nata dekoracija. Pretstavuvaj}i jadro na crkovniot ìvot vo Ohrid,
Svetosofiskata katedrala zra~ela i so svoite reprezentativni arhitektonski
osobenosti i so vrvnite estetski kvaliteti na graditelskoto re{enie.
Tri stoletija podocna, na zapadnata strana na katedralniot hram bil dograden
monumentalen eksonarteks so dve masivni bo~ni kupolni oddelenija, koi ja
vramuvaat fasadata vo vid na mo}ni kuli. So razigranata koncepcija na fasadnite
povr{ini dizajnirani so pomo{ na stolbovi i arkadi vo dvozonski aran`man, so
proporcionalniot raspored na arhitektonskite elementi i so metri~kiot vkus
vo strukturiraweto na yidnite masi, nadvore{nata priprata na Svetosofiskiot
hram pretstavuva edno od najubavite graditelski ostvaruvawa vo srednovekoven
150
Ohrid. Izgradena od arhiepiskopot Grigorij I i zavr{ena vo 1314 godina, ovaa
reprezentativna zapadna galerija na katedralnata crkva e edna od strukturalnite
fazi vo oformuvaweto na sovremeniot izgled na crkovniot kompleks.
Vo XV vek, po osmanliskoto osvojuvawe na Ohrid i zaradi potrebite na
islamskata religiozna slu`ba, Svetosofiskata katedrala bila konvertirana vo
xamija, pri {to do{lo do seriozni intervencii na nejziniot arhitektonski korpus.
Urivaweto na kupolata, postavuvaweto na polucilindri~niot svod, modifikaciite
na strukturniot sistem i dogradbata na otvoreniot trem na severnata strana, se
elementite na graditelskite intervencii so koi, vo turskiot period, zdanieto go
dobilo svojot dene{en izgled.
Crkva Sveta Sofija,

oltarna apsida, Bogorodica
so Hristos i Hristovata
evharisti~na slu`ba
(str. 152-153)
Crkva Sveta Sofija,

oltar,
Hristovo Voznesenie - detal
152
153
Crkva Sveta Sofija, oltar, poklonuvawe na angelite - detal
Slikarstvoto koe gi ukrasuva yidovite na crkvata, glavno pripa|a na dva li-

kovni ansambla, izvedeni vo dve razli~ni istoriski epohi. Postariot ìvopis, kti-
toriran od arhiepiskopot Leon i za~uvan vo oltarot, delumno vo naosot, kako i na
prviot kat od pripratata na hramot, pretstavuva edna od najzna~ajnite ikonografski
celini vo vizantiskiot kulturen krug od XI vek. Oboen so dlaboka spiritualnost,
zbogaten so novi tematski sodrìni, iznijansiran so rafinirani socijalni aluzii
i oblagoroden so suptilno formulirani teolo{ki idei, slikaniot aran`man na
Svetosofiskiot hram, produciran od eminentniot crkoven dostoinstvenik, gi
prezentira specifi~nite odliki na edno od remek - delata na srednovizantiskata
umetni~ka epoha. Formiraweto na novite ikonografski matrici za eksplikacija na
inovativnite tematski motivi i konstrukcijata na karakteristi~niot programski
kontekst na dekoracijata, se najzna~ajnite karakteristiki na freskoìvopisot vo
crkvata. Vo taa smisla, elaboracijata na programskata koncepcija vrz ekstenzivnite
yidni povr{ini na oltarniot prostor ovozmoìla razgoruvawe na bogoslovskata
inspiracija, dlaboko spiritualna vo svojata tematska konfiguracija i èstoko
ekspresivna vo specifi~niot likoven izraz.
154
Pojavata na avtenti~no dizajniranata pretstava na Bogorodica so ovoploteniot
Hristos vo bezgre{nata utroba, konkretnite asocijacii na negovata soteriolo{ka
funkcija preku prikaùvaweto na minijaturniot liturgiski ornat i najstarata
pretstava na Slu`bata na sveti Vasilij Veliki, prikaàn vo svojot liturgiski
zanes, se najvoo~livite inovacii vo konstrukcijata na oltarniot aran`man na
svetosofiskoto slikarstvo. Sedej}i na svojot rasko{en prestol i drèj}i ja
pred sebe mandorlata so otelotvoreniot Spasitel, Bogorodica go pretstavuva
spasonosniot episkop koj }e se `rtvuva za grevovite na ~ove{tvoto, dodeka ugledniot
avtor na pravoslavnata liturgija ja komemorira Hristovata soteriolo{ka `rtva
vo rasko{niot enterier na katedralniot hram. Sepak, programski najkarakte-
risti~nite elementi na oltarniot ìvopis vo crkvata se pretstavata na Hristova-
ta evharisti~na slu`ba i sve~enata galerija na svetitelski figuri, aranìrani
vo najniskata zona na slikanata dekoracija. Apsorbiraj}i gi osnovnite postulati
na Carigradskata dogma i na pravoslavniot liturgiski protokol, scenata so
Pri~estuvaweto na apostolite go prikaùva voskresnatiot Hristos koj go blago-
slovuva kvasniot leb, simboli~no ratifikuvaj}i gi doktrinarnite odluki na
Isto~nata Crkva. Pridruèna od rasko{nata asambleja na bogoslovski mudreci
i pretstavnici na crkovnite sedi{ta na hristijanskata ekumena, koi so svoeto
prisustvo ja potvrduvaat pravovernosta na vizantiskiot liturgiski obred, pret-
stavata na Pri~estuvaweto vo svetosofiskiot oltar ja prikaùva refleksijata na
crkovno - administrativnite priliki vo rasko{nata sfera na umetni~koto tvo-
re{tvo.
Crkva Sveta Sofija, |akonikon, rimskite papi sv. Silvester, sv. Grigorij i sv. Leon
155
Ilustracijata na @itieto na ~etiriesette sevastiski ma~enici, ~ii kult
ktitorot Leon go donesol vo Ohrid direktno od Carigrad, vo protezisot na
crkvata, pretstavuvaweto na scenite od @ivotot na sveti Jovan Krstitel vo
|akonikonot, aran`manot na Prazni~niot ciklus od koj nekolku sceni se za~uvale
vo naosot i impozantnata galerija na svetitelki na yidovite od prviot kat na
narteksot, se strukturalnite elementi na svetosofiskata slikana dekoracija.
Prikaàni so èstoko podvle~ena ekspresija vo izrazot, so tendenciozno naglasena
disproporcija vo aran`manot na kompoziciskite elementi i so sugestivno
oblikuvani svetitelski likovi, svetosofiskite pretstavi ja reflektiraat
misti~nata dimenzija i spiritualnata dlabo~ina na pravoslavniot asketizam. So
cvrstite konturi na figurite, so disritmi~nite dvièwa na prikaànite likovi,
so ekstati~nite gestovi na naslikanite svetiteli i so sirovata izrazna sila na
stemnetata koloristi~ka paleta, ìvopisot na Ohridskata katedrala mo{ne
ubedlivo go odrazuva pulsot na vozvi{enata ortodoksna askeza. Oslobodena od
formalnata ubavina na likovnite elementi i oblagorodena so dlabokite nijansi na
edna energi~na i dinami~na umetni~ka ekspresija, slikanata dekoracija donirana
od arhiepiskopot Leon mu soodvetstvuva na grandiozniot i sve~en enterier na
Ohridskata katedrala.
Crkva Sveta Sofija, protezis, smrznuvawe na 40 te Sevastiski ma~enici - detal
Crkva Sveta Sofija, oltar,

156 Hristovo voznesenie - detal
(str. 157)
157
Crkva Sveta Sofija, Grigorieva galerija, stra{en sud
Pomladiot ìvopis, izveden na katot od narteksot i po yidovite na

Grigorievata galerija, bil sozdaden pred sredinata na XIV vek, koga toga{niot
ohridski arhiepiskop Nikola go povikal renomiranoto likovno studio na golemiot
zograf Jovan Teorijan i mu ja doveril zada~ata za dekoracija na spomenatiot
prostor. Ugledniot likoven maestro ja koncipiral slikanata programa so golema
inventivnost, a nejzinite programski sodrìni gi formuliral so zabeleìtelna
teolo{ka erudicija. Vo svodovite gi pretstavil Ekumenskite sobori za da go naglasi
katedralniot karakter na hramot, na bo~nite yidovi gi prikaàl Vizijata na
Aleksandriskiot episkop Petar povrzana so borbata za pravoslavieto i bibliskiot
motiv na Davidovoto pokajanie, koe ja simbolizira pravednosta na vernicite vo
prethristijanskite vremiwa, a vo isto~niot del gi lociral ohridskite patroni
svetite Kliment i Naum, pridruèni so uglednite pretstavnici na razli~ni
svetitelski kategorii. Na yidovite od nadvore{nata priprata, misti~nata
atmosfera na eshatolo{kite prikazni raskaàna vo stotici sceni, gi otslikuva
ideite za pravovernosta i ve~niot ìvot: dostoinstveno caruva Hristos na svojot
prestol vo ilustracijata na Stra{niot Sud, pravedniot Josif triumfira vo
svojata odiseja niz patekite na predavstvoto i spasot, Hristos blagorodno bdee vrz
pokojnite du{i na pravednicite na nivnoto pate{estvie do Rajot.
158
Kreacija na slikarskoto atelje na ugledniot majstor Jovan Teorijan, sveto-
sofiskiot ìvopis od sredinata na XIV vek go nosi vo sebe duhot na dvorskata
elegancija, na delikatniot likoven vkus i na poetiziraniot slikarski manir.
Izveden okolu 1346 godina, aran`manot na vtoriot kat od narteksot, potpi{an
od rakata na golemiot majstor, se branuva vo sveàta plima na blago zaobleni
formi, meko formatirani konturi, graciozni dvièwa i elegantna dinamika,
iznijansirana so proyirniot spektar na rafiniranite svetli koloristi~ki nijansi.
Nenametliva vo izrazot, rasko{no dinamizirana so aristokratska protokolarnost
i ne`no razleana niz delikatniot horizont na prefinetite valeri, umetnosta na
majstorot Teorijan go oblagorodila enterierot na crkvata so poetskiot rafinman
na negovata dvorska inspiracija. Sorabotnicite na golemiot zograf, koi nekolku
godini podocna (okolu 1350 g.) go dekorirale prostorot na Grigorievata galerija,
gi aplicirale Teorijanovite likovni pouki so golema doslednost i so voshituva~ko
iskustvo na negovi direktni naslednici. Lirsko vo formite, ne`no i vnimatelno vo
crta~kata ve{tina, delikatno vo formulacijata na opti~kite efekti i glamurozno
vo blesokot na koloristi~kite nijansi, slikarstvoto na Grigorievata priprata go
zaokruùva reprezentativniot likoven dekor na Svetosofiskata arhiepiskopska
katedrala.
Crkva Sveta Sofija,

kat na narteks, 159
sv. Antipa
160
161
TRINAESETTIOT VEK
Vo vremeto na golemiot istoriski haos predizvikan od krstonosnite pohodi,

Ohrid ostanal von invazivnata ruta na al~nite zapadni vitezi i ìveel relativno
mirno vo uslovi na socijalna stabilnost i kulturna dejnost, dostojna na negoviot
rang na arhiepiskopskoto sedi{te. Sepak, po padot na Carigrad pod latinska vlast
i erozijata na vizantiskiot upraven sistem i Ohrid ja po~uvstvuval promenata
na politi~kite priliki, no ostanal eden od glavnite crkovni i kulturni centri
na balkanskoto podra~je. Vo vremeto na arhiepiskopot i ugleden knièven deec
Dimitrij Homatijan (1216 - 1234 g.), kako i vo vtorata polovina na XIII vek, gradot
pretstavuval vistinska meka na literarnata produkcija i na likovnoto tvore{tvo,
soodvetni na negovoto golemo crkovno - administrativno zna~ewe. Pod vlijanie na
arhitektonskite koncepti „uvezeni“ od golemite balkanski kulturni centri kako
Solun i Arta, vrz prethodno vospostavenite fundamenti na lokalnata slikarska
tradicija, no i apsorbiraj}i gi umetni~kite noviteti na vode~kite zografski
magovi, vo ohridskata kreativna sredina nastanuvaat nekoi od najinteresnite dela
na balkanskiot XIII vek.
162
Crkva Sv. Jovan Bogoslov Kaneo, izgled od jugozapad
Edno od niv e crkvata posvetena na Sveti Jovan Bogoslov locirana vo

ribarskata naselba Kaneo, podignata vo sedumdesettite godini na XIII stoletie.
Smestena na visokiot post nad azurno sinite ezerski vodi i pozicionirana na
istureniot del od karpestata platforma na bregot, taa straàri nad ezerskiot
mir i penlivite prostranstva na nepregledniot horizont, so dostoinstvo na mo}-
na srednovekovna citadela. Izgradena od nepoznat donator vo poslednite decenii
na stoletieto, dizajnirana so avtenti~ni formi na arhitektonskiot korpus i
na fasadniot ukras i ìvopisana vo duhot na strogite mona{ki tradicii vo
slikarstvoto, ovaa crkva gi reflektira umetni~kite nijansi na podnebjeto vo
specifi~niot aran`man na graditelskite formi i vo karakteristi~nite elementi
na likovniot izraz. Iako izgubila golem del od slikaniot repertoar i so toa ostana-
la bez svojot nekoga{en umetni~ki blesok, taa ja za~uvala misti~nata atmosfera na
enterierot, potonat vo blagorodnite tonovi na spiritualnata devocija. Vo topliot
ambient na hramovata ti{ina i vo sakralno prijatnata aroma na vosok i temjan vo
enterierot na ovaa crkva, sekojdnevno voskresnuva duhot na srednovekovniot Ohrid
so siot sjaj na negovata markantna kulturna istorija.
Po svoite arhitektonski osobenosti, crkvata Sveti Jovan Bogoslov Kaneo
pretstavuva spoj na tradicionalni graditelski elementi i na ìvopisno oblikuvani
dekorativni komponenti. So standardnite dimenzii i so tradicionalnata osnova na
krstoobraznoto re{enie, taa ne se razlikuva mnogu od voobi~aeniot tip na sakralni
objekti koi go odbeleùvaat vizantiskoto neimarstvo vo vtorata polovina na XIII
vek.
163
164
165
Oktogonalnata kupola vrz centralniot del na gradbata, tristranata oltarna
apsida ~ija dlabo~ina go neutralizira nedostatokot na bo~ni apsidalni formi
vo eksterierot i prodolùvaweto na zapadniot travej kako supstitucija na
nepostoe~kiot narteks, se elementi poznati od postaroto, no i od sovremenoto
sakralno vizantisko graditelstvo. Sepak, pojavata na triagolnite frontoni na
site strani od tamburot na kupolata, koi kako geometriski ukrasi ja razigrale
gornata linija na kupolnata struktura, e komponenta koja retko se sre}ava na
na{eto podra~je i govori vo prilog na vrvnata edukacija i na zabeleìtelnoto
iskustvo na majstorite graditeli. Bogatata keramoplasti~na dekoracija so
reprezentativen spektar na raznovidni komponenti, dinami~niot aran`man na
kerami~kite elementi na fasadnite yidovi i monolitniot sklad na proporcionalno
dizajniranata arhitektonska silueta na gradbata, se najzabeleìtelnite obele`ja
na ovoj trinaesetvekoven ohridski hram. Simetri~nosta na dekorativnite re{enija,
polukru`nite silueti na fasadnite ni{i i polihromniot efekt na upotrebenite
grade`ni materijali, vo golema mera go nadopolnuvaat vpe~atokot za nenametlivata
ubavina na arhitektonskite formi i na estetskite vrednosti na crkvata.
Crkva Sv. Jovan Bogoslov Kaneo, oltar, pri~estuvawe na apostolite - detal
166
@ivopisot na hramot, iako za~uvan samo vo kupolata i vo oltarniot prostor na
gradbata, blika so blagorodnite vrednosti na mona{kata predadenost, vizuelizirana
niz relativno konzervativno koncipiranite formi i niz stivnatite tonovi na
boenata paleta. Likot na Hristos, so~uvan vo bledi odsjai na nekoga{nite cvrsto
konturirani formi i prikaàn vo temeto na kupolata, angelskata svita koja ja nosi
negovata mandorla vo sve~eniot ritam na lebde~kite dvièwa i krupnite figuri
na starozavetnite proroci prikaàni so gestovi na bibliski oratori, go krasat
kupolniot pojas so blagorodniot naboj na eden dosleden i vnimatelno koncipiran
likoven izraz. Vo oltarot, pak, Hristos gi pri~estuva apostolite so simboli~nite
supstituti na svoeto telo `rtvuvano za grevovite na ~ove{tvoto i na svojata krv
proleana na Golgotskiot krst. Konzumiraj}i gi evharisti~nite darovi - lebot
vo diskosot i vinoto od peharot, Hristovite u~enici ja flankiraat trpezata,
dolovuvaj}i ja sve~enata atmosfera na Poslednata zaedni~ka ve~era. Svetitelskite
bisti na golemite i mudri u~iteli na pravoslavnata crkva, me|u koi i likot na
sveti Kliment Ohridski, formiraat lenta vo oltarniot ìvopis, locirana me|u
Pri~estuvaweto na apostolite i Liturgiskata slu`ba, prikaàna vo prvata
zona. Odvojuvaj}i gi ilustracijata na evharisti~niot moment so koj zapo~nuva
Hristovata pasija i prikazot na liturgiskata sve~enost koja go komemorira vo vid
na arhijerejska slu`ba, zonata so svetitelski portreti ovozmoìla popregleden
vizuelen koncept na celokupnata oltarna dekoracija. Faktot {to vo povorkata koja
prio|a kon ~esnata trpeza za da ja vospee slavata na Hristovata evharisti~na `rtva,
e pretstaven likot na ve}e upokoeniot ohridski arhiepiskop i ugleden crkoven
dostoinstvenik Konstantin Kavasila, govori vo prilog na èlbata za vklu~uvawe
na visokopo~ituvaniot ohridski poglavar vo sve~eniot ritual na ekumenskite
arhijerei.
Obeleàno so sugestivno naglasen crte` vo formulacijata na konturite,
so jasno voobli~eni formi podvle~eni so reski svetlosni efekti i so sumarna
obrabotka na likovnite masi, slikarstvoto na crkvata Sveti Jovan Bogoslov gi
odrazuva odlikite na lokalnite slikarski trendovi od poslednite decenii na XIII
vek. Plosko modeliranite figuri, razigranata linearna struktura na formite,
graficisti~kata energija vo oblikuvaweto na plohite i tonskiot pristap vo
konfiguracijata na volumenite, najdobro go definiraat likovniot duktus na
majstorite - tvorci na ovoj ansambl. Sledbenici na konzervativnite sfa}awa vo
umetni~koto tvore{tvo, kako {to se stati~nata struktura na kompoziciskite
re{enija, naglaseniot vkus za linearizam vo koncipiraweto na formite i
staromodniot ritam na bavnite dvièwa vo prikaùvaweto na figurite, avtorite
na slikanata dekoracija vo Kaneo se reprezenti na staromodnite mona{ki ideali
vo likovnata produkcija. Sledbenici na umetni~kite principi neguvani vo
ateljeto na \akonot Jovan, visok crkoven slu`benik i referendar na Ohridskiot
167
arhiepiskopski tron, tvorcite na freskoaran`manot vo Kaneo, tradicionalisti po
svoite likovni ubeduvawa i epigoni na golemiot majstor na zografskata ve{tina,
go za~uvale duhot na negovoto vrvno tvore{tvo vo linearisti~kata ve{tina na
preciznata izvedba. Qubomorno ~uvaj}i gi doblestite na mona{kata skromnost
vo kreativniot izraz, tie sozdale delo soodvetno na strogite kriteriumi na
pravoslavniot konzervativizam. Vo postvizantiskata epoha, freskodekoracijata
pretrpela serizoni o{tetuvawa, no likovnoto tvore{tvo vo hramot posveten na
sveti Jovan Bogoslov ne zamrelo. Vo taa smisla, za ikonostasot na crkvata bile
izvedeni vredni tvorbi na ikonopisnata produkcija, koi gi reflektirale odlikite
na tvore{tvoto na gradskite likovni ateljea od XVII vek. Toj, isto taka, poseduval
i primeroci na ikonopisnoto majstorstvo od XIX stoletie, me|u koi se vbrojuva i
edna reprezentativna Bogorodi~ina pretstava, izvedena od najgolemiot umetni~ki
maestro na taa epoha, zografot Di~o od seloto Treson~e, datirana vo 1844 godina.
Crkva Sv. Jovan Kaneo, oltar, pri~estuvawe na apostolite - detal
168
Crkva Sv. Bogorodica Perivlepta (Sv. Kliment), izgled od severoistok
Vo samiot kraj na XIII vek, vo Ohrid bila podignata crkvata Sveta Bogorodica
Perivlepta (1294/95) kako ktitorska donacija na visokiot voen blagorodnik Progon
Zgur, blizok rodnina na aktuelniot vizantiski imperator i li~nost so prefinet,
aristokratski vkus za umetni~ki tvorbi. Pozicionirana na visokoto plato vo
blizina na Gornata gradska porta, Bogorodi~inata crkva bila dobro za{titena
od svojata geografska lokacija, poradi {to po turskata invazija stanala glavno
kultno sobirali{te na ohridskite gra|ani i vernici. Krstoobrazna po svoeto
arhitektonsko re{enie na osnovata, gradbata bila proektirana kako simetri~en
organizam na prostorni edinici, vo ~ie sredi{te se izdiga oktogonalna kupola,
dodeka na zapadnata strana bil izgraden pravoagolen narteks so plitka, slepa
kalota. Tristranata oltarna apsida vo isto~niot del na gradbata, proporcionalno
izniveliranata pozicija na kupolniot element vo geomeriskoto sredi{te na
oskata istok - zapad i krstestite svodovi vo pripratata, se obedinile vo skladno
organizirana graditelska struktura, koja tipolo{ki pripa|a na standardnite vi-
zantiski arhitektonski matrici od vtorata polovina na XIII stoletie. Harmoni~no
koncipiranata prostorna kompozicija na gradbata, solidniot yidarski opus vo iz-
vedbata na komponentite, razigranata keramoplasti~na dekoracija na kupolniot
pojas i polihromnata igra na kamenot i tulata vo dizajnot na eksteriernite odliki,
sozdavaat od ovaa crkva zabeleìtelno delo na ohridskata arhitektura od krajot na
XIII vek.
169
170
171
Polovina stoletie podocna, crkvata Sveta Bogorodica Perivlepta dobila
arhitektonski dodatoci prigradeni kon originalnata graditelska struktura,
koga Devolskiot episkop Grigorij vo 1364/65 godina gi podignal bo~nite kapeli,
prilepuvaj}i gi do oltarniot prostor na postarata gradba. Obedineti so tremot, koj
vo vid na arhitektonska {kolka gi zatvoril vo sebe crkvata i dogradenite kapeli,
tie se obedinile vo edinstven prostoren organizam na simetri~no aranìrani
graditelski komponenti. Vo nastojuvaweto da se zadrì osnovniot koncept na
glavniot objekt, pravoagolnite kapeli bile modelirani so tristrani apsidalni
yidovi, so {to i vo estetskata koncepcija i vo strukturata se nadovrzale na
ve}e postoe~kiot prostoren dizajn. Povrzuvaweto na bo~nite kapeli so pomo{ na
zatvoreniot trem sozdalo arhitektonska obvivka koja, iako neatraktivna vo odnos
na postarata fasadna kompozicija, ja opfatila crkvata kako neproboen za{titen
pojas. Poradi toa, a i sekako zaradi bezbednata lokacija na hramot na visokoto
plato od srednovekovniot grad, Sveta Bogorodica Perivlepta vo XV vek stanala
nov dom na Svetiklimentovite mo{ti. Koga po konverzijata na Klimentoviot hram
na Plao{nik, toj ve}e ne bil bezbedna lokacija za presvetite relikvii, tie bile
zasolneti vo Bogorodi~inata crkva. Toga{ taa ja dobila svojata vtora dedikacija,
onaa na Sveti Kliment, po koja i denes e poznata me|u ohridskite gra|ani.
Crkva Sv. Bogorodica Perivlepta (Sv. Kliment), narteks,

Isus Hristos kako angel na velikiot sovet - detal
172
Crkva Sv. Bogorodica Perivlepta (Sv. Kliment), narteks,
Vizijata na Mojsej - Bogorodica kako nesogorliva kapina i Mojsej gi prima bo`jite zapovedi
Vo 1295 godina Zgurovata zavetnina ja dobila svojata likovna dekoracija,

koja e eden od najdobro za~uvanite likovni aran`mani me|u ohridskite sakralni
spomenici od srednovekovniot period. Za ovoj golem umetni~ki potfat, ktitorot
gi povikal solunskite slikari Mihail Astrapa i Evtihij, avangardni pretstavnici
na novite likovni razbirawa i predvesnici na stilskite trendovi od XIV vek.
Soo~eni so mo{ne razigranata prostorna konfiguracija na hramoviot enterier, tie
gi rasporedile mnogubrojnite sceni od Hristolo{kite prikazni, Bogorodi~inoto
ìtie, Uspenskiot ciklus i galerijata na stoe~ki svetiteli so golema ume{nost,
krunisuvaj}i ja slikanata programa vo naosot so impresivniot lik na Hristos,
prikaàn vo temeto na kupolata kako Gospodar na univerzumot. Vo narteksot,
pak, nad ilustracijata na starozavetnite Bogorodi~ini praobrazi, rasko{nata
pretstava na Boì}nata himna i svetitelskite figuri, caruva Hristos kako angel
na Velikiot sovet, koj sletuva so energija na nebesen heroj vo materijalniot svet
na zemnite vernicite. Vo oltarot, pokraj rasko{nata pretstava na Bogorodica i
sve~enata Liturgija na arhijereite, dinami~niot prikaz na Pri~estuvaweto go
otkriva predavni~kiot gest na apostolot Juda, ~ij iskrivokol~en lik ja najavuva
nepromislenata uloga na izmamnikot so nepovtorliva vizuelna avtenti~nost.
173
Pasko Kuzman
174
Crkva Sv. Bogorodica
Perivlepta
(Sv. Kliment),
pogled kon
oltarnata apsida
Vo eksplozivniot svet na ekspresivnata likovna energija na slikarite
Mihail i Evtihij vo Sveta Bogorodica Perivlepta, novite izrazni mo`nosti na
umetni~kata evolucija prodiraat so èstina na invazivna dinamika i so neskrotliv
temperament na nivnata nepresu{na kreativna invencija. Vo freskodekoracijata
na ovoj hram, promotorite na paleologovskiot likoven performans i pionerite
na slikarskite inovacii karakteristi~ni za XIV stoletie, se vpu{tile vo smelata
avantura za sozdavawe inventivni vizuelni re{enija, infuziraj}i interventna doza
na kineti~ka energija, koja gi proniknuva figuralnite komponenti na pretstavata.
Monumentalnite i masivni formi, mo}nite konturi na prikaànite figuri i
aglestite nabori na te{kite draperii vklopeni vo sitniot format na pretstavite,
se dviàt so zabaven ritam na ekspresivna mobilnost, soodvetna na dramati~nata
atmosfera vo ilustracijata na prikaànite nastani. Pateti~nite dvièwa na
svetitelskite figuri, naglasenata gestikulacija vo izvedbata na stavovite i
sugestivnata mimikrija na likovite, kako nositeli na silniot emotiven naboj vo
prikaùvaweto na izbranata tematika, se fundamentalnite likovni elementi
na majstorite vo dizajniraweto na èstokiot temperament na kompoziciskite
strukturi.
Crkva sv.
Bogorodica
Perivlepta
(Sv. Kliment),
naos,
sv. Merkurij
Crkva Sv.
Bogorodica
Perivlepta
(Sv. Kliment),
narteks,
Arhangel Gavril
Crkva Sv. Bogorodica

176 Perivlepta
(Sv. Kliment), naos,
sv. Kliment Ohridski i
sv. Konstantin Kavasila
177
Sepak, progresivniot likoven priod na majstorite ìvopisci se manifestiral
i vo konfiguracijata na edna nova kompoziciska shema, so raznovidnost na prostorni
efekti i bogatstvo na ìvopisni elementi vo ilustracijata na ikonografskiot
repertoar. Vo taa smisla, teatralnosta na gletkite, ìvopisnata mimika na
protagonistite vo naslikanite nastani, dramati~niot vior na dvièwata vo
scenite i elaboriranite arhitektonski kulisi vo vtoriot plan na pretstavite,
se bazi~nite komponenti na specifi~niot avtorski jazik na zografite, vo promo-
cijata na edna sveà likovna vizija, proniknata so so~nite nijansi na emotivna
sugestivnost. Pritoa, promislenata selekcija na komponentite vo ramkite na
ikonografskiot sklop na scenite, ovozmoìla kompaktnost na gletkite i opti~ko
edinstvo na likovnite elementi vo koncepciskata celina. Vo kontekst na obidot
da se koncipiraat jasno voo~livi prostorni efekti vo strukturata na prikaànite
nastani, uspe{no se izdvoeni dvata plana na scenata, prviot - na dramskata akcija i
vtoriot - na konstruiranata zadnina. Iako arhitektonskite kulisi vo kompoziciite
se prili~no masivni, te{ki vo oblicite i neras~leneti vo strukturata, ritamot
na nivnata organizacija go sledi dramskiot naboj na dejstvoto vo prviot plan, a
aran`manot na arhitektonskite komponenti korelira so rasporedot na likovite
koi u~estvuvaat vo nastanot.
Pokraj nastojuvaweto da se dolovi kompaktnosta na gletkata preku ve{tata
organizacija na prikaànite komponenti vo scenata, majstorite se pogriìle za
inventiven aran`man na likovnite masi, koj producira dinamizirana razbranuvanost
na kompoziciskite strukturi. Izvonrednata korelacija na figuralnite izvedbi
i plasti~noto oblikuvawe na prostorot, naglasenata dinamika na formite i
inventivnata konstrukcija na vtoriot plan vo scenite, kako i uspe{nata prostorna
interakcija na prikaànite likovi i scenografskite elementi, se samo nekoi od
kreativnite doblesti na dvajcata zografi. Iako konstrukcijata na prikaànite
arhitektonski kulisi gi zadràla masivnite dimenzii i teìnata na formite, taa
sozdava jasna i cvrsta ramka za dinamiziranata struktura na izvedenata pretstava
i gi akcentira plasti~nite vrednosti na likovniot prostor. So proporcionalniot
raspored na horizontalnite i vertikalnite dinami~ki linii, vklopeni vo ve{to
organiziranata arhitektonska konstrukcija na kompoziciskata ramka, zografite
gi postavile osnovite za inovativna konfiguracija na prostornoto edinstvo
vo vizuelnata impresija na prikaànite sceni. So kompleksnite i prostorno
jasno definirani kompoziciski strukturi, so ekspresivniot naboj na dejstvoto
vo pretstavenite gletki, so dramati~nite svetlosni efekti vo voobli~uvaweto
na formite i so dinami~no so~nata koloristi~ka paleta, slikarite Mihail i
Evtihij vo Sveta Bogorodica Perivlepta gi postavile fundamentite za razvojot na
likovnata umetnost na slednoto stoletie.
178
Crkva Sv. Bogorodica Perivlepta
(Sv. Kliment), severna kapela,
oltar, pretstava na |akon
Slikarstvoto na bo~nite kapeli, izvedeno vo sedumdesettite godini na XIV

vek, zaedno so freskodekoracijata aranìrana na fasadnite yidovi od crkvata,
e delo na edno ohridsko likovno studio, koe vrz dejnosta na svoite talentirani
majstori, }e izgradi zabeleìtelen ugled i visok avtoritet vo tekot na slednite
decenii. Nekolkuminata zografi, koi ja podelile rabotata vo ramkite na ovoj
zna~aen umetni~ki potfat, nastojuvale da ostvarat tvorba ispolneta so doslednost
vo kreativnata postapka i so ìvopisni i so~ni likovni efekti. Pretstavite od
ilustracijata na himnografskite stihovi na Bogorodi~iniot Akatist na severnata
i izvedbata na Stra{niot Sud na ju`nata fasada od crkvata, gi nosat obele`jata
na avtori koi inkliniraat kon potradicionalno koncipiran likoven izraz,
fundiran vrz linearni efekti vo crteòt i stilizirano modelirawe na oblicite.
Nenametlivata deformacija na likovite, akcentiranata uloga na crteòt vo
definiraweto na formite i jarkite sozvu~ja na koloristi~kata paleta se osnovnite
preferenci so koi se odlikuva slikarstvoto vo tremot na Bogorodi~inata crkva,
zboruvaj}i vo prilog na umetni~kite ambicii i kriteriumi na negovite tvorci.
Nasproti vozdràniot priod kon posmeli avtorski probivi na ovie majstori,
avtorot na slikarstvoto vo ju`nata i na gornite zoni vo severnata kapela e
najdobriot majstor na ohridskata umetni~ka sredina od vtorata polovina na XIV
179
vek. So izvonreden oset za elaborirani kompoziciski re{enija i za dinami~na
struktura na prikaànite gletki, toj sozdava ìvopisni i energi~ni pretstavi,
ispolneti so ekspresiven naboj na dejstvoto i so emotivna zasitenost na
formite. Razbranuvanata atmosfera vo scenite, anksioznite izrazi na likovite,
ekstati~nite gestovi na figurite i tenzi~niot nemir na dvièwata se osnovnite
izrazni sredstva na ~uvstvitelnata i strasna likovna postapka na ovoj majstor,
bazirana vrz dinami~niot crte`, senzibilnata modelacija na oblicite i bogatite i
topli rezonanci na koloristi~kata paleta. So èstok ritam vo prikaùvaweto na
dejstvoto i so rasko{na fantazija vo definiraweto na formite, toj sozdava sliki
probliknati so ekspresiven vrtlog na vizuelnata dinamika. Energi~en vo izrazot i
so neskrotliva likovna energija, bezimeniot avtor na ìvopisot vo bo~nite kapeli
na Sveta Bogorodica Perivlepta e sinonim za vrvnite dostreli na ohridskoto
slikarstvo i za markantniot umetni~ki podem na gradskite ateljea vo sedmata i
osmata decenija na XIV stoletie.
Vo sredinata na XVI vek, na zapadnata fasada na crkvata, bila naslikana
elaboriranata kompoziciska struktura koja ja ilustrira tematikata na Stra{niot
Sud. Razviena vo tri horizontalni registri, pretstavata na ovoj apokalipti~en
motiv gi vklu~uva site strukturalni komponenti vo eksplikacijata na vizuelnoto
siè, koi gi nudi i postarata programska matrica na slikarstvoto izvedeno vo
vtorata polovina na XIV stoletie na ju`niot fasaden yid od hramot. Deizisot so
angelskata svita, tribunalot so apostolskite izbranici, ekspresivnata pretstava
na Psihostasijata, horovite na pravednite svetiteli, celestijalniot pejza`
na Rajskata gradina i alegoriskiot prikaz na Zemjata i Moreto koi gi budat
mrtvite, se ikonografskite elementi na vizuelniot asambla`, obedineti vo ve{to
strukturirana i estetski vozbudliva slikana panorama. Ekstati~nata gestura na
Hristos - Stra{niot sudija prikaàn vo svojata bleskava mandorla, non{alantnata
motorika na pravedniot razbojnik koj gi pre~ekuva dobredojdenite na vlezot vo
Rajot, nemilosrdnata dinamika na angelot koj gi meri du{ite na pokojnicite i
ekspresivnite dvièwa na mrtvite koi izleguvaat od svoite grobovi, ja nijansiraat
ilustracijata na Stra{niot Sud so reskite koloraturi na dramati~nata izraznost.
Nastojuvaj}i da se nadovrze na umetni~kiot izraz na svoite prethodnici od vtorata
polovina na XIV stoletie, avtorot na apokalipti~nata tematika na zapadniot
fasaden yid gi replicira nivnite stilski modeli, manifestiraj}i zabeleìtelna
tehni~ka obrabotka na likovnite komponenti. Delo na zograf so tradicionalen
likoven pristap, slikanata dekoracija na zapadnata fasada na Sveta Bogorodica
Perivlepta svedo~i za naporite da se za~uvaat karakteristi~nite ikonografski
osobenosti i likovnite kvaliteti od najslavniot period na umetni~kiot podem, vo
dramati~nite vremiwa na Osmanliskata vlast.
180
Crkva Sv. Bogorodica Perivlepta (Sv. Kliment),
eksonarteks, stra{en sud - detal
Vo ramkite na prostorot koj go zatvora Gornata gradska porta, vedna{ do

crkvata Sveta Bogorodica Perivlepta, se nao|a ohridskata Galerija na ikoni,
edna od najreprezentativnite zbirki na ikonopisni tvorbi od srednovekovniot
i podocne`niot period na celata balkanska teritorija. Sodrèj}i skapoceni
primeroci na ikonopisni dela importirani od vizantiskite umetni~ki centri,
kako i ikoni producirani vo doma{nite likovni ateljea, ohridskata galerija gi
prikaùva najmarkantnite ostvaruvawa na {tafelajnoto slikarstvo za~uvani na
makedonskoto podra~je od srednovekovnata i postvizantiskata epoha. Aranìrani
spored hronolo{kata pripadnost i izloèni soodvetno na me|unarodnite galeriski
principi za prezentacija na ovoj vid umetni~ki eksponati, ikonopisnite dela od
ohridskata kolekcija se vbrojuvaat me|u najvrednite dostignuvawa na portativnoto
tvore{tvo na pravoslavnoto hristijanstvo. So ubavinata na formite, so vrvnite
slikarski kvaliteti na izvedbata i so rasko{ot na skapocenite, metalni opkovi, tie
svedo~at za visokiot avtoritet i za golemiot ugled na Ohridskiot arhiepiskopski
tron, za ~ii hramovi najgolemiot del od niv bile i sozdadeni.
181
Pogled kon galerijata na ikoni
Me|u najreprezentativnite primeroci izloèni vo Ohridskata galerija na

ikoni, pretstavata so arhijerejskite likovi na sveti Vasilij Veliki i sveti Nikola,
zasluùva posebno vnimanie. Pretstavuvaj}i edna od najstarite tvorbi vo ohridskata
zbirka, taa gi reflektira sofisticiranite likovni ve{tini na carigradskite
majstori, vidlivi vo delikatnata obrabotka na draperiite, minuciozniot tretman
na naslikanite detali i vo suptilnite prelivi na koloristi~kite nijansi. U{te
porasko{na vo likovniot izraz e dvojnata ikona na Blagovestite so izvedba
na dinami~nata figura na arhangelot Gavril i sofisticiranata pretstava
na Bogorodica, producirana od nekoj od najdobrite slikari - ikonopisci od
vizantiskata metropola. Rafinirano modeliranite likovi, blagite koloristi~ki
senki, svetlosnite akcenti na oblekite i toplite tonovi na boeniot pigment, go
izdigaat ovoj diptih na piedestalot na najubavite ikonopisni ostvaruvawa od
XI vek. Ktitorirani od carigra|anecot Leon, koj vo 1037 godina stanal ohridski
arhiepiskop, ovie tri ikonopisni tvorbi bile sozdadeni za da go krasat enterierot
na katedralniot hram vo koj stoluval crkovniot poglavar. Negovoto ime za~uvano
na ednata od niv, kako i vrvnite estetski kvaliteti na nivnata izvedba, se najdobro
svedo{tvo za prestolni~koto poteklo na najstarite za~uvani tvorbi vo skapocenata
ohridska ikonopisna zbirka.
182
Galerija na ikoni, enterier
Od primerocite sozdadeni vo XIII vek, carigradski import i donacija

na toga{niot ohridski arhiepiskop Konstantin Kavasila e pretstavata na
Hristos Pantokrator od 1263 godina, obeleàna so odlikite na monumentalno
koncipiranite formi i so plasti~nata energija na likovniot izraz. Tvorba na
prestolni~kite majstori e i litiskata (dvostrano slikana, procesualna) ikona
so likot na Bogorodica Odigitrija na aversot i so pretstavata na Hristovoto
raspetie na reversot, sozdadena vo sedumdesettite godini na stoletieto. So~nata,
plasti~na modelacija na formite, delikatnata obrabotka na voluminoznite
povr{ini, sovr{enata proporcionalnost na likovnite masi i koloristi~kiot
rafinman na boenite rezonanci, se obele`jata na edno od najubavite dela vo
ohridskata ikonopisna kolekcija. Monumentalnata pretstava, pak, na Evangelistot
Mateja (okolu 1295 g.), delo na slikarskoto atelje na Mihail i Evtihij, avtorite
na ìvopisot vo crkvata Sveta Bogorodica Perivlepta, go reflektira duhot na
dramati~niot stilski izraz i na ekspresivnata likovna inspiracija od krajot na
XII vek. Energi~na vo formite, dinami~na vo estetskiot vpe~atok i bleskava vo
koloristi~kiot sjaj na zlatnite nijansi, ikonata so likot na evangelistot Mateja
mo{ne ubedlivo gi navestuva ikonopisnite tendencii koi }e se rascutat vo slednoto
stoletie.
183
Od ikonite koi hronolo{ki pripa|aat na prvite decenii od XIV vek, delata
sozdadeni vo ateljeto na Mihail Astrapa se odlikuvaat so izvonredno ìvopisna
obrabotka na likovnite komponenti, koja gi odrazuva umetni~kata zrelost i
tvore~koto iskustvo na nivnite avtori. So sovr{eno izbalansiraniot aran`man
na ikonografskite komponenti, so suptilno koncipiranite dinami~ki elementi vo
izvedbata i so harmoni~nosta na koloristi~kite strukturi, ikonopisnite tvorbi
na renomiranoto atelje gi otslikuvaat kreativnite vrvovi na klasicisti~kiot
likoven izraz. Od importiranite dela na ovoj period, litiskite ikoni so
pretstavite na Bogorodica Du{espasitelka i Hristos Du{espasitel, dekorirani
so po edna Prazni~na scena na reversot, se podarok od carigradskite crkovni bla-
gorodnici na nivniot nekoga{en sogra|anin, Ohridskiot arhiepiskop Grigorij I,
ktitorot na Svetosofiskata galerija i ugleden pretstavnik na vizantiskata du-
hovna aristokratija. Rafiniraniot crte`, preciznata modelacija na formite,
filigranskata obrabotka na detalite, gracioznosta na dvièwata i blagorodnosta
na boenite rezonanci, se svedo{tvo za lirskata inspiracija na avtorot, koja izvira
od kreativnata energija na negoviot maestralen likoven pristap. Na lirskite
predispozicii vo umetni~kata postapka pripa|a i majstorot na litiskata ikona
so portretnite pretstavi na sveti Kliment na aversot i sveti Naum na reversot
(sredina na XIV vek), koja poteknuva od ateljeto na Jovan Teorijan, avtorot na
svetosofiskoto slikarstvo izvedeno na katot od narteksot na katedralnata crkva.
Delikatnite polusenki, proyirniot inkarnat razlean po meko modeliranite
povr{ini i blagorodnite sozvu~ja na boenata faktura, go odrazuvaat Teorijanovoto
majstorstvo vo sozdavaweto na rafinirano voobli~eni formi i poeti~na atmosfera
na vizuelniot vpe~atok. Odrazuvaj}i ja ikonopisnata ve{tina i elitniot tvore~ki
duh na vrvnite majstori, delata od Ohridskata ikonopisna kolekcija se vbrojuvaat
me|u najgolemite skapocenosti na ohridskoto srednovekovno kulturno nasledstvo.
Galerija na ikoni,
litiska ikona,
sv. Kliment i sv. Naum Ohridski
(str. 186 - 187)
Galerija na ikoni,
litiska ikona,
Bogorodica Du{espasitelka i Blagovesti
(str. 188 - 189)
184
Galerija na ikoni, sv. Vasilij Veliki i sv. Nikola
185
188
188
189
190
191
OHRID VO VREMETO NA UMETNI^KIOT PROCUT
OD XIV STOLETIE
Oficijalnoto administrativno zna~ewe i neosporniot duhoven avtoritet na

Ohridskata arhiepiskopija, kako i ambicioznite zalo`bi na visokite crkovni
prelati koi gi poseduvale va`nite ingerencii za upravuvawe i rakovodewe
so verskiot i so kulturniot ìvot na nejzinata teritorija, pridonesle za
zabeleìtelniot razvoj na sakralnoto graditelstvo i likovnata dejnost vo gradot,
koj stanal lokacija na mnogubrojni novopodignati hramovi. Iako poskromni po
svoite dimenzii vo odnos na postarite crkovni gradbi, tie manifestiraat interesni
odliki na nivniot arhitektonski dizajn i osobeno zabele`livi karakteristiki na
nivnata freskodekoracija. Pod vlijanie na novite stilski trendovi koi gi nosi
Paleologovskata epoha i apsorbiraj}i go interesot za elaboracija na vpe~atlivite
ikonografski noviteti vo umetnosta na XIV vek, ohridskite crkvi od ovoj period
gi otslikuvaat najzna~ajnite promeni na docnovizantiskata kreacija vo domenot
na graditelstvoto i na zografskite ve{tini. Locirani vo samiot grad ili von
negovoto urbano jadro, poblisku ili podaleku od arhiepiskopskiot centar i
situirani po dolìnata na ezerskiot breg, tie pretstavuvaat elementi na bogatiot
kulturen stratum koj gi odbeleùva poslednite decenii na srednovekovnata epoha.
Podignati so upornite napori na trudoqubivite neimari i naslikani vo àrot
na zografskata inspiracija, ohridskite hramovi od XIV stoletie pretstavuvaat
vpe~atlivi tvorbi na pove}e ili pomalku tradicionalniot likoven manir na
gradskite umetni~ki ateljea.
192
Crkva Sv. Nikola Bolni~ki, izgled od jugoistok
Me|u niv, dvata hrama izgradeni vo Bolni~koto maalo, vo koe, vo srednove-

kovnite vremiwa se zgriùvale iznemo{tenite i se ute{uvale onie izma~uvani
od telesni bolesti, pretstavuvaat ednokorabni gradbi so podocne`no podignati
tremovi, koi go vramuvaat vlezot vo crkovnite objekti. Postariot hram, posveten
na Sveti Nikola, e mo{ne ednostaven vo svoeto arhitektonsko oblikuvawe, so
poluval~estiot svod, tristranata oltarna apsida i yvonikot podignat na zapadnata
strana. Ednostavniot yidarski opus, skromnata obrabotka na fasadnite yidovi i
neras~lenetiot prostoren koncept na enterierot se osobenostite na graditelskoto
re{enie, koi sugeriraat poskromen priod vo koncipiraweto na gradbata i vo
oblikuvaweto na nejzinite arhitektonski komponenti. Podignata od nepoznat
ktitor, nekade vo ~etvrtata decenija na XIV vek, crkvata Sveti Nikola Bolni~ki
}e stane svoeviden urnek za gradewe na pomalite, ednokorabni ohridski crkvi, koi
}e niknuvaat sé do krajot na srednovekovniot period. Izgradeni kako ktitorski
zavetnini od poskromnite pripadnici na lai~kite ili sve{teni~ki krugovi
na ohridskata populacija, tie }e stanat intimni sobirali{ta na ìtelite od
oddelnite gradski maala, pruàj}i im na vernicite mir i ti{ina vo denovite na
nivnite telesni ili duhovni stradawa.
193
Slikarstvoto na hramot posveten na Sveti Nikola gi nosi karakteristikite
na eden promisleno koncipiran ansambl, soodvetno prilagoden na prostornite
mo`nosti na ednokorabniot crkoven enterier. Prikaùvaweto na scenite koi gi
odbeleùvaat najgolemite Praznici vo pravoslavnoto hristijanstvo, aranìrani
vo vtorata zona od slikanata dekoracija na crkvata, im ovozmoùvalo na vernite
zapoznavawe so ekspresivnite stihovi od bibliskite prikazni vo neposredniot
medium na vizuelnoto tvore{tvo. Od Blagovestite do Bogorodi~inoto uspenie,
od Ra|aweto Hristovo do negovoto Voznesenie, kontinuirano te~e Novozavetnata
storija za otelotvoruvaweto, stradaweto i voskresnuvaweto na ultimativniot
Spasitel na ~ove{tvoto, dol` oltarniot pojas i yidnite povr{ini na naosot vo
crkvata. Oìveani so golem broj ikonografski detali i piktoreskni poedinosti vo
izvedbata, Prazni~nite sceni go ispolnile enterierot na gradbata so dinami~nata
atmosfera na prikaànite nastani od dramati~noto obzorje na Hristolo{kite
vremiwa.
Interesnata galerija na stoe~ki svetitelski pretstavi, koja gi opfa}a
strojnite figuri na svetite voini na severniot, vpe~atliviot portret na sveti
Kliment i likovite na svetite besrebrenici vo dru{tvo na omileniot naroden
za{titnik sveti Nikola na ju`niot yid, go pretstavuva jadroto vo koncipiraweto
na dekorativniot ansambl vo prvata zona na site podocne`ni ednokorabni
ohridski hramovi. Sli~no zna~ewe ima i ikonografskiot dizajn apliciran vo
Crkva Sv. Nikola Bolni~ki, naos, sv. Nikola, sv. Kliment i sv. Pantelejmon
194
Crkva Sv. Nikola Bolni~ki, naos, svetitelski pretstavi na severniot yid
svodniot polucilindar, koj gi vklu~uva medaljonite so dvojnata pretstava na

Hristos i izvedbata na Prigotveniot tron, supstituiraj}i ja karakteristi~nata
konotacija na nepostoe~kiot kupolen aran`man, preku simboli~noto zna~ewe na
Hristovata uloga vo spasuvaweto na svetot. Delo na nekoja od lokalnite zografski
rabotilnici, freskoìvopisot vo crkvata manifestira stilski odliki na
majstori so gri`liv priod kon obrabotkata na formata, no bez pogolemi ambicii
za poslobodni likovni eksperimenti. Skloni kon vnesuvawe na svetlosni efekti
vo modelacijata na oblicite i naglasuvawe na koloristi~kata igra vo nijansite,
ìvopiscite na Bolni~kiot hram sozdale tvorba so solidna zanaet~iska obrabotka
i so uramnoteèni likovni vrednosti.
Sli~ni stilski osobenosti manifestira i ne{to pomladoto slikarstvo,
izvedeno vo 1345 godina na ju`nata fasada od crkvata, vo podocna dogradeniot trem.
Prikaùvaj}i gi sve~enite figuri na kralot Du{an, kralicata Elena i kral~eto
Uro{ vo pridru`ba na svetite Simeon i Sava pokraj portretot na ohridskiot
arhiepiskop Nikola i dopojasnata pretstava na patronot na hramot, ovaa kompozi-
cija gi otkriva podrobnostite na specifi~nite istorisko - crkovni priliki od
pred sredinata na XIV vek, koi se reflektirale na statusot na Arhiepiskopskiot
tron vo Ohrid. Vklu~uvaweto na kultot na srpskite svetiteli vo protokolarniot
koncept na ktitorskata kompozicija vo koja vladea~koto semejstvo ja zazema
centralnata pozicija, upatuva na èlbata za vizuelna promocija na Du{anoviot
politi~ki avtoritet vo administrativnata dejnost na Arhiepiskopskiot tron.
195
Crkva Sv. Nikola Bolni~ki, narteks, svadbata vo Kana - detal
Istovremeno, ovoj avtenti~no strukturiran ktitorski aran`man pretstavuva i

suptilen instrument za imperijalna propaganda nameneta da go naglasi sklu~eniot
sojuz me|u srpskiot monarh i ohridskiot arhiepiskop, {to jasno ukaùva na
steknatiot avtokefalen status na Ohridskiot episkopski prestol, za koj se izboril
ktitorot na Bolni~kiot trem. Na takov na~in, freskodekoracijata na tremot vo ovaa
crkva pretstavuva vpe~atliv vizuelen pamflet na crkovnata ideologija na eden od
najmo}nite ohridski episkopski dostoinstvenici. Vo XV vek, do ju`nata strana na
crkvata bil podignat paraklis, od koj e za~uvano slikarstvoto na prezerviraniot
isto~en del, ìvopisan vo sedmata decenija na stoletieto, so mo{ne tradicionalna
ikonografija i so dinami~ni i ìvopisni stilsko - likovni karakteristiki.
Nasproti crkvata posvetena na Sveti Nikola, na zapad od ulicata koja
pominuva niz Bolni~koto maalo, lociran e Bogorodi~iniot hram, koj isto taka
imal zna~ajna uloga vo humanisti~kite aktivnosti na ohridskata gradska sredina od
XIV vek. Osnovan so ktitorskite napori i finansiskite sredstva na po~ituvaniot
duhovnik Jakov, igumen na Klimentoviot manastir Sveti Pantelejmon, toj stanal
del od ohridskata mapa na sakralni objekti vo periodot me|u 1365 i 1367 godina.
Podignat kako ednokorabna gradba so ednostavna forma i tristrana oltarna
apsida, Bogorodi~iniot Bolni~ki hram manifestira deformacii vo pravoagolnata
osnova na arhitektonskiot dizajn, poradi prilagoduvaweto na negoviot perimetar
kon osobenostite na prostorot izbran za negova izgradba. Nadvi{ena so masiven
popre~en svod i oblikuvana so relativno robusen yidarski opus baziran na kr{en
kamen, horizontalni redovi na tula i skromen keramoplasti~en ukras, crkvata
gi manifestira karakteristi~nite graditelski odliki na ohridskata sakralna
arhitektura od vtorata polovina na XIV stoletie. Opfatena so tremovi od nejzinata
ju`na i zapadna strana, ~ii yidovi se oformeni so pogruba yidarija i so pogolemo
koli~estvo malter, Bogorodi~inata crkva go pretstavuvala vtoriot punkt za
duhovna uteha i spiritualno obedinuvawe na vernicite od Bolni~kata enorija.
196
Crkva Sv. Bogorodica Bolni~ka, izgled od severoistok
Slikarstvoto na hramot, ispolneto so ekstati~nite formi i misti~nata

koloristi~ka paleta na nejzinite majstori pripa|a na dve oddelni etapi vo
ukrasuvaweto na crkovniot enterier. Postarata od niv, koja pretrpela seriozni
o{tetuvawa na slikarskata faktura, kako i na boeniot pigment, gi dekorira
polukru`nite povr{ini na oltarnata apsida i poniskite zoni na severniot yid.
Za~uvanite pretstavi na arhijereite koi ja izveduvaat Liturgiskata slu`ba vo
svetili{niot prostor, elegantnata figura na arhangelot Gavril od Blagovestite
i temperamentnata apostolska grupa od Hristovoto voznesenie gi nosat odlikite
na dinami~niot likoven priod i eruptivnata kreativna energija na nivniot avtor.
Elegantnata linija na figurite na svetite voini, prikaàni vo svetitelskata
galerija za~uvana na severniot yid, sugestivnata psiholo{ka iznijansiranost na
nivnite likovi i specifi~nite odliki na nivnata aristokratska kostimografija,
se nesomnena potvrda za atribucijata na slikarstvoto na Bogorodi~iniot hram na
najgolemiot ohridski majstor od sedmata decenija na XIV vek.
Manifestiraj}i ja za prv pat svojata dinami~na likovna postapka vo ju`nata
kapela na Sveta Bogorodica Perivlepta vo ktitorskiot potfat na devolskiot
episkop Grigorij, ovoj zograf vo Bolni~kata crkva go dooformil svojot avtorski
rakopis vo dlaboko ekspresiven, opti~ki eksploziven i koloristi~ki invaziven
tvore~ki idiom. So plasti~noto oblikuvawe na formite, so dinami~nata sila
197
na crteòt, so tendencioznoto naglasuvawe na emocionalnata rezonanca i so
vozbudlivite kontrasti na koloristi~kiot spektar, toj sozdal re~isi ekstati~na
slikana panorama, oboena so ~uvstvitelnite nijansi na negovata ogromna kreativna
strast. Energi~nite dvièwa na prikaànite figuri proniknati od tenzi~en nemir,
voznemirenite izrazi na vozbudenite svetitelski likovi i stemnetiot rezonant
na komplementarnite koloristi~ki sozvu~ja se najkarakteristi~nite likovni
sredstva na ovoj majstor, nurnat vo ekspresivnite horizonti na svojata umetni~ka
inspiracija. Sozdavaj}i ja freskodekoracijata na Bolni~kata crkva okolu 1368
godina, toj ve}e go oformil svojot tvore~ki rakopis vo jasno prepoznatliv i
impresivno voobli~en likoven izraz.
Crkva Sv. Bogorodica Bolni~ka, oltar, sv. Bogorodica -

detal od scenata Voznesenie Hristovo
198
Crkva Sv. Bogorodica Bolni~ka, svod nad naos, sv. Trojstvo
Okolu 1400 godina, na crkvata Sveta Bogorodica vo Bolni~koto maalo bile

izvr{eni graditelski i likovni intervencii za dooformuvawe na arhitektonskiot
korpus na gradbata i za korekcii na o{tetuvawata koi gi pretrpel slikaniot
ansambl. Toga{ bile dogradeni spomenatite tremovi na ju`nata i na zapadnata strana
od hramot i bile naslikani povr{inite na ju`niot i na zapadniot yid vo enterierot
na crkvata. Scenite od Prazni~niot ciklus, epizodite ilustrirani spored Stras-
nite evangelija, kompozicijata na Ra|aweto Bogorodi~ino kako sve~ena slika na
hramovata posveta i na crkovniot praznik, prikazot na Boèstvenata liturgija vo
popre~niot svod i portretot na gradskiot patron, sveti Kliment, se elementite
na noviot ansambl, koj gi zamenil starite, o{teteni delovi od originalniot
freskoaran`man na hramot. Novoto slikarstvo, ~ii glavni komponenti se pod-
vle~eniot crte`, simetri~nata struktura na kompoziciskite re{enija, vnima-
telnata obrabotka na formite i prilagoduvaweto na koloristi~kite sozvu~ja na
karakteristi~nata gama od postariot ìvopis, ja nema energijata od tvore{tvoto
na postariot majstor. Sepak, polno vo oblicite, meko vo modelacijata i ìvopisno
vo kompoziciskite strukturi, toa ja zaokruùva prikaznata za va`nata uloga i
golemoto zna~ewe na Bogorodi~inata crkva vo srednovekovniot kulturen ìvot na
ohridskoto Bolni~ko maalo. Vo postvizantiskiot period bil izveden ìvopisot
na fasadata, a vo 1833 godina majstorot Nikola go sozdal rezbaniot ikonostas kako
ramka za vrednata zbirka na ikonopisni dela, nastanata so kreativnite zalo`bi na
lokalnite ohridski ikonopisci. Vo 1864 godina, Di~o Zograf, vode~kiot majstor
na freskozanaetot i na ikonopisnata produkcija na makedonskata teritorija,
izrabotil tri ikoni so svetitelski pretstavi za ikonostasot na Bolni~kiot
Bogorodi~in hram.
199
200
201
Na nekolku stotini metri severozapadno od lokacijata na Bolni~kite crkvi, se
nao|a u{te eden biser na srednovekovnata ohridska sakralna stratigrafija, maliot
hram posveten na Sveti Kliment, izgraden i dekoriran so freskoìvopis vo 1378
godina. Ednokoraben po svojata dispozicija, so skromni dimenzii i ednostavna
arhitektonska osnova, so plitka oltarna apsida i so voobi~aen polucilindri~en
svod, ovoj sakralen objekt, nare~en od ohridskite ìteli Mal Sveti Kliment, e
ktitorska donacija na duhovnikot Stefan, sve{tenik na Bolni~kata enorija.
Verojatnosta, malata crkva posvetena na ohridskiot patron, da bila podignata kako
paraklis za semejstvoto na ktitorot koj sluèl vo sakralnite centri na Bolni~koto
maalo, e potkrepena so pi{anite podatoci za~uvani nad ju`niot vlez, kako i so
specifi~no koncipiranata slikana programa na yidovite od crkvata. Reduciraniot
ciklus na Golemite praznici koi gi dekorirale gornite zoni, oltarniot ansambl i
galerijata na stoe~ki svetiteli vo najniskiot registar, se elementite na slikaniot
aran`man, koj vo ograni~eniot prostor na ednokorabnata gradba manifestira
optimalen broj na ikonografski strukturalni komponenti. Pretstavite na svetite
Kliment i Naum, likot na sveti Nikola Mirlikiski, portretot na sveta Petka,
izvedbite na svetite besrebrenici Kuzman i Damjan i figurite na hristijanskite
za{titnici Konstantin i Elena se najreprezentativnite komponenti na svetitel-
skata asambleja, koja gi obedinila pretstavnicite na ekumenskata i na Ohridskata
crkovna instiutucija.
Crkva Mal Sv. Kliment, naos, sv. Kliment, sv. Nikola i sv. Naum
202
Crkva Mal Sv. Kliment,
oltar,
sv. Jovan Zlatoust,
detal od scenata
Liturgiska slu`ba
na arhiereite
Vo stilski pogled, slikarstvoto na Mal Sveti Kliment manifestira re~isi

tradicionalen likoven priod vo re{avaweto na umetni~kite predizvici. Li{eno
od eksperimenti, od posmeli is~ekoruvawa vo sferata na kreativnata sloboda i od
stilski noviteti, freskoslikarstvoto na ovaa crkva se nadovrzuva na tvore{tvoto
na ohridskite gradski rabotilnici od prethodnata decenija. Rabotej}i pod silno
vlijanie na najdobriot ohridski slikar od sedmata decenija na XIV vek, majstorot
na kapelite vo Sveta Bogorodica Perivlepta i originalniot avtor na Bolni~kiot
Bogorodi~in hram, zografite na Klimentovata crkva nastojuvale da vnesat
pogolema likovna energija vo oblikuvaweto na formite i osobeno vo modelacijata
na plasti~nite odliki na pretstavite. Solidno koncipirani i oìveani so golem
broj poedinosti, kompoziciskite strukturi pokaùvaat tendencija kon dinami~en
koncept na nivniot aran`man, osobeno vo pogled na ìvopisniot raspored na
figuralnite komponenti. Elaboracijata na kompoziciskite matrici, krupniot
format na figuralnite izvedbi i vnimatelnata obrabotka na draperiite se
najprepoznatlivite odliki na glavniot majstor na slikanata dekoracija, po svoite
stilski razbirawa, veren sledbenik na deloto na renomiranata Ohridska slikarska
{kola od prethodnata decenija. So nenametlivoto estetizirawe na dekorativniot
vpe~atok preku akcentiraweto na formalnata ubavina vo prikaùvaweto na
likovite i osobeno so zasitenite valeri na toplata koloristi~ka paleta, avtorot
na freskoìvopisot vo crkvata Mal Sveti Kliment gi odrùval vo ìvot likov-
nite kvaliteti na svoite prethodnici vo ohridskata umetni~ka sredina od osmata
decenija na XIV stoletie.
203
Dvièj}i se po ohridskite ulici kon severniot del na gradot, pokraj linijata
na starata tvrdina, se doa|a do hramot posveten na Sveta Bogorodica locirana
vo êlni~koto maalo, koj pretstavuval centar na duhovniot ìvot vo ovoj del
od Arheipiskopskata metropola. Najverojatno formirana vrz postari temeli,
gradbata bila izgradena okolu 1380 godina i oformena so ednokorabna prostorna
dispozicija, kako vpro~em i pogolemiot del na ohridskite sakralni objekti od
vtorata polovina na XIV vek. Pregraduvana pove}e pati, êlni~kata crkva go
dobila svojot finalen izgled vo XIX stoletie, po pro{iruvaweto na nejziniot
prostoren gabarit i dodavaweto na severniot aneks i tremot na zapadnata strana,
kako i so doteruvaweto na izgledot i na prostornata struktura na nejziniot isto~en,
oltaren del. Monolitniot yidarski opus na tremot, kako i na kulata kambanarija
vo jugozapadniot del na arhitektonskata struktura, se elementite na finalnata
graditelska opstanovka na êlni~kiot hram, zavr{ena vo periodot na Prerodbata,
vo XIX stoletie. Za àl, od originalniot ìvopis na hramot, nastanat po nejzinata
izgradba vo XIV vek za~uvani se samo fragmentarni delovi od nekoga{nata
dekoracija, koi ukaùvaat na specifi~nata programska koncepcija na slikaniot
ansambl.
Crkva Sv. Bogorodica êlnica, izgled od severozapad
204
Fragmentite od kompoziciite na Prazni~niot ciklus i ostatocite od
ma~eni~kite portreti denes se edinstvenite svedoci za ikonografskite i stilskite
karakteristiki na ìvopisot. Iako nedovolni za razbirawe na programsko -
likovniot dizajn na dekoracijata, a u{te pomalku za voodu{evuvawe na dene{nite
posetiteli na crkvata, tie sepak upatuvaat na edna solidno koncipirana i ve{to
aranìrana freskopanorama, ispolneta so vozbudlivi kvaliteti na zografskata
ve{tina i so vpe~atlivi odliki na likovnata izvedba. Plasti~noto modelirawe na
formite, cvrstinata na crta~kite konturi, silnite svetlinski akcenti na likovite
i intenzivnata gradacija na boeniot pigment, govorat vo prilog na zrel majstor,
dobro zapoznaen so likovnata energija na svojot postar kolega od sedmata decenija
na stoletieto, koj gi postavi osnovite na umetni~kiot razvoj za site podocne`ni
ohridski zografski rabotilnici. So similarna likovna postapka na avtorot
na freskoìvopisot vo maliot Svetiklimentov hram, slikarot na êlni~kata
Bogorodi~ina crkva }e go za~uva i odneguva umetni~kiot idiom na elitnite ateljea,
vrz koj se educirale ohridskite zografi sé do krajot na XIV vek. Od podocne`nite
likovni dela za~uvani vo crkvata, treba da se spomenat freskite koi na zapadniot
yid vo naosot gi izvel Di~o Zograf, najslavnoto ime vo makedonskoto monumentalno
i {tafelajno slikarstvo od XIX vek. Naslikani vo 1862 godina, tie svedo~at za
energi~niot talent i sofisticiranata umetni~ka postapka na golemiot majstor. Vo
1901 godina nastanal i sovremeniot oltaren ìvopis na crkvata, delo na zografot
Kole Momirov.
Na patot od Sveta Bogorodica êlni~ka kon visokoto plato na koe e locirana

crkvata Sveta Bogorodica Perivlepta (Sveti Kliment) se nao|a hramot posveten
na Svetite besrebrenici Kuzman i Damjan, poznat pod imeto Mali Sveti Vra~i.
So skromni dimenzii na arhitektonskata opstanovka i so ednostavna graditelska
osnova na ednokorabna gradba, ovaa crkva od ~etvrtata decenija na XIV stoletie
pripa|a na voobi~aenata tipologija na sakralni objekti koi niknuvaat vo
ohridskata sakralna stratigrafija kon polovinata i vo vtorata polovina na
stoletieto. Iako gradena bez posebni ambicii za reprezentativen izgled, a u{te
pomalku za poseben dekorativen vpe~atok na fasadniot dizajn, ovaa crkva podignata
od nepoznat donator i vo nerasvetleni ktitorski okolnosti, e edno od izvori{tata
na vrvnata umetni~ka dejnost vo ohridskata kulturna sredina na XIV vek. Posvetena
na svetite isceliteli, Kuzman i Damjan, maloaziskite zdravstveni dobrotvori i
sovremenici na sveti Pantelejmon, patronot na Svetiklimentovata zavetnina,
crkvata na Svetite Vra~i e gradskiot spomenik koj go za~uval i prodolìl kultot
na blagorodnite isceliteli, vospostaven vo Klimentovata epoha.
205
Crkva Mali Sveti Vra~i, izgled od jugoistok
Nasproti neugledniot izgled na crkovniot eksterier, vnatre{nosta na hramot
nudi rasko{na gletka na slikarskoto majstorstvo, koe go ispolnilo enterierot
na gradbata so vozbudlivi programski noviteti, so avtenti~ni ikonografski
re{enija i so zabeleìtelni likovni ostvaruvawa. Profilakti~kiot karakter
na freskodekoracijata, vo koja provejuva idejata za zastapni{tvo na patronite
vrz zdravjeto na ìtelite i vernicite, impliciral pojava na mnogubrojni novi
ikonografski elementi, koi ja zbogatile paletata na avtenti~ni vizuelni re{enija
vo ìvopisot na ohridskite zografski ateljea. Pretstavata na Bogorodica kako
@ivotonosen izvor vo oltarnata konha, vo koja postarata varijanta na Hristoviot
lik vo mandorla e zameneta so negovo poprsje postaveno vo heksagonalen sad so
simboli~na aluzija na iscelitelnata voda, i slikata na sveti Kliment koj im ja
daruva maketata na gradot na patronite - isceliteli, se samo del od inventivniot
„asortiman“ na ikonografski re{enija so koi se naglasuva specifi~nata uloga na
ovaa ktitorska zadu`bina. Prisustvoto na sveti Konstantin Kavasila vo nizata
na stoe~ki figuri vo prvata zona od slikanata dekoracija na hramot, svedo~i za
istoriskiot kontinuitet vo po~ituvaweto na Klimentoviot naslednik, koj go
prodolìl crkovniot razvoj i kulturnata eskalacija na Arhiepiskopskiot centar.
Prilagoduvaj}i se na raspolo`livite povr{ini na crkovniot eksterier,
slikarite na hramot ve{to gi rasporedile kompoziciite od Prazni~niot ciklus vo
povisokata zona, sveduvaj}i ja nivnata ikonografska konstelacija na neophodnite
konstitutivni elementi. Ne opteretuvaj}i gi svoite sceni so mnogubrojni poedi-
nosti i detali, tie sozdale pregledni i jadroviti kompoziciski re{enija, so pro-
porcionalen aran`man na figuralnite komponenti i so vnimatelna obrabotka na
scenografskite elementi. Dizajnot na pretstavite, koj po~iva na ve{to konci-
206
piranite prostorni vrednosti na gletkite, vnimatelnata obrabotka na likovnite
elementi i {irokite namazi na zasitenite koloristi~ki valeri, upatuvaat na is-
kusni majstori, solidno educirani od akademskite izvori{ta na klasicisti~koto
slikarstvo. Plasti~nite akcenti vo modelacijata na svetitelskite likovi, tenkiot
crte` vo oformuvaweto na konturite i nenametlivata dinamika na dvièwata, se
elementite na slikarskata postapka na majstorite koi se nadovrzuvaat na likovniot
manir na nivnite prethodnici od po~etnite decenii na stoletieto.
Crkva Mali Sveti Vra~i, pogled kon oltarnata apsida
207
Crkva Mali Sv. Vra~i, naos, sv. Konstantin Veliki
Sepak, vo ramkite na tradicionalisti~kiot priod kon neguvaweto na posta-

rite likovni re{enija, del od slikarstvoto na Malite Sveti Vra~i pokaùva
tendencii kon apsorpcija na nova kreativna energija, manifestirana so pojava
na novi ikonografski predlo{ki i na inventivni stilski rezonanci. Svetite
voini, kostimirani vo aristokratski obleki na srednovekovni blagorodnici,
pozicionirani na zapadniot yid, se moèbi najzabele`liviot novitet vo priodot
kon konstrukcijata na sveì ikonografski modeli. Nivnoto pretstavuvawe, so
naglasena elegancija na formite, so meka modelacija na oblite silueti, so nenamet-
livo otstapuvawe od plasti~nite akcenti vo obrabotkata i so rafiniranite nijan-
si na svetliot koloristi~ki tonalitet, go najavuva prodorot na novata likovna
energija na poetiziraniot umetni~ki manir, neguvan vo ohridskoto slikarstvo od
sredinata na XIV vek. Karakteristi~na za tvore{tvoto na golemiot majstor Jovan
Teorijan, avtorot na svetosofiskiot ìvopis na katot od narteksot na katedralnata
crkva, postapkata vo voobli~uvaweto na svetitelskite figuri na zapadniot yid od
maliot ohridski hram, e sigurno svedo{tvo za negovata najrana pojava vo likovniot
ìvot na Arhiepiskopskiot grad. Sozdaden vo po~etnite godini na pettata decenija
od XIV stoletie, freskoìvopisot na Mali Sveti Vra~i go najavuva vremeto na
golemite umetni~ki podvizi na noviot dvorski stil vo umetni~kata klima na
Arhiepiskopskiot centar.
208
Lesno vo oblicite, svetlo vo boenite rezonanci, meko i oblo vo nenaglasenite
konturi, ne`no vo izrazot, lirsko vo emocionalnata konfiguracija i poetsko vo
likovniot priod, Teorijanovoto slikarstvo vo Malite Sveti Vra~i ja pretstavuva
bazata za negovite ponatamo{ni kreativni eksperimenti, koi }e rezultiraat so
sozdavawe na noviot umetni~ki rakopis, omilen vo arhiepiskopskite krugovi na
Ohridskata dieceza. Osloboduvaj}i ja likovnata postapka od akademskiot priod
na klasicisti~koto slikarstvo, zografot Teorijan vnesuva sveà infuzija na
nenametliva energija, koja gi proniknuva formite i boite so delikatnite nijansi
na aristokratskiot tvore~ki manir. Pretstavuvaj}i most me|u rasko{nata umetnost
na Mihail i Evtihij od po~etokot na XIV vek i ekspresivniot avtorski model na
Ohridskata slikarska {kola od poslednite decenii na stoletieto, Teorijanovoto
slikarstvo koe zapo~nuva vo Malite Sveti Vra~i i kulminira vo Svetosofiskata
katedrala, go reflektira vkusot na visokite blagorodni~ki crkovni krugovi od
najslavnite vremiwa na Ohridskata crkovna institucija.
Crkva Mali Sveti Vra~i, naos, uspenie na Bogorodica - detal
209
210
Neposredno do crkvata Mali Sveti Vra~i se nao|a i hramot posveten na
Svetite Konstantin i Elena, donacija na edno sve{teno - blagorodni~ko
semejstvo od krajot na XIV vek. Podignata so naporite i so finansiskite prilozi
na jeromonahot Partenij, po~ituvan duhovnik od povisokite krugovi na ohridskata
crkovna zaednica, hramot bil izgraden i ìvopisan okolu 1400 godina i pretstavuva
edna od poslednite sakralni gradbi na srednovekoven Ohrid. Pripa|aj}i na
familija posvetena na hristijanskite doblesti i mo{ne aktivna vo humanisti~-
kite aktivnosti vo gradot, ktitorot Partenij se pogriìl negovata zavetnina
da dobie karakteristiki na edno pove}e ili pomalku tradicionalno arhitekton-
sko re{enie, dekorirano so ikonografsko - stilskite odliki na poeminentnite
ohridski likovni ateljea. Ednokorabnata dispozicija na osnovata, nadvi{eniot
popre~en svod, edinstvenata tristrana oltarna apsida i relativno robusniot
yidarski opus, se glavnite obele`ja na arhitektonskiot dizajn na Partenievata
donacija. Otsustvoto na poefekten keramoplasti~en ukras i zatvorenosta na
fasadnite povr{ini, verojatno treba da í se pripi{at na ktitorovata èlba za
poskromno oblikuvawe na gradbata, koja sluèla kako semejna kapela za mol~aliva
komunikacija na negovite najbliski so spiritualniot svet na Bo`jata za{tita.
Dogradeniot paraklis na ju`nata strana od crkvata i nepravilno oblikuvaniot
trem, koj gi vramuva hramot i male~kata dogradba, se elementite na crkovniot
kompleks, {to so svoite graditelsko - likovni odliki go zatvora periodot na
ohridskoto srednovekovno umetni~ko tvore{tvo.
Atmosferata vo enterierot na crkvata se odlikuva so karakteristikite na
mona{ka predadenost, koja izbliknuva od programskata konfiguracija na ìvo-
pisot, kako i od negovite stilski obele`ja. Prikaàni na ju`niot yid, ~lenovite
na ktitorskoto semejstvo stanale del od vizuelnata molitva za spasuvawe na
nivnite du{i, obedineti vo ìvotot i smrtta, vo devocijata i vo apsolutnata pre-
dadenost kon Boga. Pokraj jeromonahot Partenij, pretstavena e i negovata majka,
prezviterata Marija, visokopo~ituvana li~nost vo ohridskite duhovni krugovi,
vdovica i kalu|erka, koja aktivno u~estvuvala vo organizacijata i koordinacijata
na crkovnite aktivnosti me|u ohridskite vernici. So visoka sve{teni~ka titula
i so odgovorni op{testveni anga`mani, taa bila involvirana vo raznovidni
aktivnosti koi se odnesuvale na verskata edukacija, na socijalnata pomo{ i na
zdravstvenata nega na ohridskite gra|ani. Pomagaj}i im na bolnite, propovedaj}i
gi evangelskite tekstovi, upatuvaj}i gi ènite i decata vo mudrosta na bibliskite
pouki i organiziraj}i gi humanitarnite aktivnosti na crkovnite praznici, kalu-
|erkata i prezvitera Marija, dostoinstveno gi pridruùva svojot sin, ktitorot na
gradbata i rano po~inatiot vnuk vo prikaànata ktitorska kompozicija, kako {to
gi poddrùvala i niz premre`jata na nivniot realen, verski ìvot.
Crkva Sv. Konstantin i Elena,

izgled od jugoistok 211
Crkva Sv. Konstantin i Elena, naos, ktitorska kompozicija
Vo dlaboko spiritualniot ambient na hramot za~uvana e interesna fresko-

dekoracija, obeleàna so èlbata za soodvetno prilagoduvawe na slikaniot
aran`man na raspolo`livite povr{ini na crkovniot enterier. Poradi toa,
programskata konfiguracija na ansamblot gi sodrì elementite na Prazni~niot
i na Strasniot ciklus, pridruèni so oltarnata dekoracija i so galerijata na
stoe~kite svetiteli. Formatirani so vnimatelen priod kon strukturalnoto
balasirawe na kompoziciskite matrici, scenite koi gi ilustriraat najzna~ajnite
momenti od Hristolo{kata istorija imaat jasna konfiguracija i jadrovito
koncipirani konstitutivni elementi. Ilustraciite pak, na Strasnite evangelija
se oìveani so pogolema doza na piktoresknost i dinamika, probliknata so
èlbata za pokontrastni scenski re{enija. Pretstavite na stoe~kite svetiteli,
koi gi vklu~uvaat likovite na hramovite patroni svetite Konstantin i Elena,
Ohridskiot prvoepiskop Kliment, univerzalniot dobrodetel Nikola Mirlikiski
i portretite na golemite ekumenski monasi i anahoreti, se vnimatelno odbrani i
prikaàni vo kontekst na blagorodnata kalu|erska predadenost na ~lenovite na
ktitorskoto semejstvo.
212
Vo popre~niot svod na crkvata, namesto tradicionalnata ikonografska prog-
rama na nepostoe~kata kupola, prikaàna e avtenti~nata pretstava na Boèstvenata
liturgija, vo ~ij performans u~estvuvaat angelite i nebesnite su{testva. Vramena
so u~esnicite na sve~eniot, celestijalen obred, pretstavata na svetite Trojca,
locirana vo centarot na svodnata konstrukcija, ja supstituira voobi~aenata izvedba
na Pantokratoroviot lik, ne naru{uvaj}i go simboli~noto zna~ewe na najvisokiot
del od crkovnata dekoracija. Vpe~atlivata izvedba na Bogot Otec opkruèn so
zoomorfnite simboli na ~etvoricata evangelisti, ìvopisnata pretstava na
Hristos - Bo`jiot sin i Spasitelot od grevovite i slikata na Prigotveniot tron so
gulabot na svetiot Duh, se elementite na avtenti~nata vizuelna pojavnost na Svetoto
Trojstvo vo popre~niot svod na crkvata. Vklu~uvaweto na likovnata pretstava na
trite hipostazi vo prikaùvaweto na edinstveniot Bog vo centarot na Nebesnata
liturgija na angelite, pretstavuva refleksija na sovremenite teolo{ki raspravi
za formatot i za karakterot na evharisti~nata slu`ba i svedo~i za bogoslovskata
erudicija na ktitorot i na ikonografite na hramot.
Crkva Sv. Konstantin i Elena, oltar, liturgiska slu`ba na arhiereite - detal
Crkva
Sv. Konstantin
i Elena,
svod nad naos,
sv. Trojstvo
(str. 214 - 215)
213
214
215
Vo stilski pogled, slikarstvoto na crkvata Sveti Konstantin i Elena gi
nosi obele`jata na likovnite trendovi od poslednite tri decenii na XIV vek i gi
manifestira odlikite na ohridskite gradski ateljea. Nadovrzuvaj}i se na najdobrite
majstori od izminatiot period, koi rabotea vo bo~nite kapeli na Sveta Bogorodica
Perivlepta i vo Bolni~kiot Bogorodi~in hram, avtorite na freskoslikarstvoto
vo Partenievata zadu`bina go neguvaat dinami~niot princip vo konfiguracijata
na kompoziciskite strukturi. So naglasenite dvièwa na figurite, sugestivnite
izrazi na svetitelskite likovi, mo}nite silueti na scenografskite elementi
i neskrotenite boeni kontrasti na koloristi~kata paleta, majstorite na
freskoìvopisot vo crkvata Sveti Konstantin i Elena ja prodolùvaat tenden-
cijata za ekspresiven likoven izraz, koj eruptira od dramati~nite impulsi na
umetnikovata inspiracija. Energi~no vo izrazot, dinami~no vo crteòt, plasti~no
vo modelacijata i ìvopisno vo koloristi~kiot spektar, slikarstvoto na ovoj
hram }e pretstavuva inspirativna matrica za etablirawe na likovniot manir,
karakteristi~en za ohridskite majstori od slednoto stoletie.
Vo ju`niot paraklis na crkvata, scenite od reduciraniot i od prostornite
uslovi obusloveniot raspored na Prazni~niot ciklus, se pridruèni so kamerniot
format na oltarnata dekoracija i od mo{ne promislenata selekcija na reprezentite
vo stoe~kata svetitelska zona. Me|u niv, dominiraat likovite na ènite ma~eni~ki
izbrani od katalogot na ekumenskata svetitelska asambleja, pretstavni~ki na
razli~ni socijalni sloevi, obedineti vo slavata na svoite ma~eni~ki podvizi.
Vklu~uvaweto na impresivniot portret na sveta Anastasija Farmakolutrija koja
go drì staklenoto {i{ence so blagotvoren medikament, ja potvrduva posvetenosta
na prezviterata Marija na zdravstvenata nega na vernicite i svedo~i za nejziniot
neposreden anga`man vo podigaweto i vo dekoracijata na paraklisot. Na negovata
zapadna fasada, ìtieto na popularnata ma~eni~ka, sveta Petka ilustrirano
niz desettina sceni, sve~eno ja zaokruùva freskoprogramata vo enterierot,
upatuvaj}i na mo`nata dedikacija na ju`nata dogradba na hramot. Ne`nite
likovi na ma~eni~kite oformeni so meka modelacija na oblicite, elegantnite
linii na nivnite graciozni figuri, blagite svetlosni akcenti i rafiniranata
gama na boeniot inkarnat se odlikite na avtorot na ma~eni~kite pretstavi vo
paraklisot, koj neguva lirski predispozicii vo likovnata postapka. Vo kontrast
na ekspresivniot umetni~ki priod na negovite kolegi od crkvata koi rabotele
za jeromonahot Partenij, toj go zaokruìl reprezentativniot ktitorski potfat
na sve{teni~koto semejstvo so svojot senzibilen avtorski rakopis, soodveten na
rafiniraniot estetski vkus na blagorodnata prezvitera Marija.
Vo sredinata na XV vek, crkvata Sveti Konstantin i Elena go dobila pomladiot
sloj na freskoìvopis, {to svedo~i za griàta na Partenievite i Mariinite
potomci za hramot, podignat i dekoriran od ova ugledno ohridsko sve{teni~ko
216
semejstvo. Pritoa, na fasadnite yidovi od crkvata bilo ilustrirano @itieto na
hramoviot patron, koe gi opfa}a najzna~ajnite nastani od Konstantinoviot ìvot
i slu~kite povrzani so negovite zalo`bi za za{tita na hristijanskoto u~ewe.
Istovremeno, pokraj vlezot vo crkvata bil pretstaven portretot na arhimandritot
Nikandar, vnuk na jeromonahot Patrenij, pridruèn so ~lenovite na edno ohridsko
blagorodni~ko semejstvo. Lokacijata na pomladiot donatorski aran`man i ne-
govata prostorna „korelacija“ so portretite na ktitorite od XIV vek (prvite
prikaàni na fasadata, a vtorite vo enterierot na istiot fasaden yid), govori vo
prilog na nastojuvawata na Partenievite naslednici, soodvetno da go odbeleàt
prodolùvaweto na negovoto delo, po smrtta na svojot slaven prethodnik. Iako
slikarite na pomladite freski se nadovrzuvaat na likovniot manir na svoite
postari kolegi od XIV stoletie, suvoparnosta vo obrabotkata na detalite i koloris-
ti~kata neuramnoteènost na boenata paleta, se jasni indikacii za nemo}ta da
se dostignat crta~kata ve{tina i sveìot koloristi~ki spektar na ohridskata
slikarska {kola od izminatiot vek.
Crkva Sv. Konstantin i Elena, oltar, arhangel Gavril, detal od scenata Blagovestie
217
218
219
220
Vo neposredna blizina na crkvata Sveti Konstantin i Elena, a vo arealot
na Sveta Bogorodica Perivlepta (Sveti Kliment) na potegot kon Gornata
gradska porta, lociran e maliot hram posveten na Sveti Dimitrija. Toj pripa|a
na poskromnite ohridski zakralni zavetnini i ima ednobrodna arhitektonska
dispozicija na osnovata, so edinstvena, tristrana oltarna apsida. Gradena od
kr{en kamen, so pomala primena na tula vo yidarskiot opus i pokriena so dvoslivna
pokrivna konstrukcija, crkvata Sveti Dimitrija gi odrazuva poskromnite
finansiski vloùvawa i ktitorski mo`nosti na nepoznatiot donator na hramot.
Mala po svoite dimenzii i robusna vo fasadniot „izraz“, taa pretstavuva
„katalo{ki“ primerok na ohridskoto crkovno graditelstvo od krajot na XIV
stoletie. Egzistiraj}i kako paraklis na crkvata Sveta Bogorodica Perivlepta
(Sveti Kliment), hramot na Sveti Dimitrija ja prodoùva tradicijata na malite
ednokorabni ohridski crkvi, nadovrzuvaj}i se istovremeno i na nivnite ve}e
tradicionalno vospostaveni tematski i sodrìnski likovni komponenti. Iako
nedostatokot na pi{ani podatoci i ktitorski zapisi go onevozmoùva preciznoto
datirawe na gradbata i na dekoracijata izvedena vo hramot, ikonografskite odliki
na programata i stilskite osobenosti na najgolemiot del od so~uvaniot slikarski
aran`man upatuvaat na poslednite dve decenii na XIV vek.
Crkva Sv. Dimitrija, naos, sv. \or|i i sv. Kliment Ohridski
221
Crkva
Sv. Dimitrija,
izgled od istok
(str. 220)
Crkva Sv. Dimitrija, naos, vleguvawe vo Erusalim
Od nekoga{niot freskoansambl na crkvata, za~uvani se nekolku sceni i

fragmentarno prezervirani partii od ilustracijata na Prazni~niot ciklus, koi
manifestiraat standardna ikonografska razrabotka na kompoziciskite strukturi,
elaborirani pod vlijanie na likovnite modeli od postarite ednobrodni ohridski
hramovi. Proniknati so temperamentnite dvièwa na prikaànite figuri i
ispolneti so mno{tvo poedinosti i detali, kompoziciite na Hristolo{kiot cik-
lus vo crkvata ne gi napu{taat tradicionalnite uzansi na dinami~niot likoven
izraz na ohridskite gradski ateljea. Me|u stoe~kite figuri pretstaveni vo prvata
zona od dekorativnata programa na hramot dominiraat likovite na svetite voini,
koi go pridruùvaat patronot sveti Dimitrija, prikaàn so vite{ka gordost na
svojata stamena pojavnost. Portretot na sveti Kliment, likovite na ma~eni~kite,
figurite na svetite Konstantin i Elena i pretstavata na sveti Nikola se za~uvanite
elementi na svetitelskiot hor, aranìran na yidovite od hramoviot eneterier. Bez
otstapuvawa od tradicionalniot koncept vo strukturiraweto na svetitelskata
zona vo pomalite ednobrodni crkvi na Ohridskata dieceza, skromnata galerija
na svetitelski reprezenti vo Sveti Dimitrija gi vklu~uva samo najzna~ajnite
za{titnici i tradicionalno po~ituvanite milenici na verni~kata pastva.
222
Majstorite, avtori na ovoj ìvopisan ansambl se pretstavnici na tradicio-
nalnite likovni tekovi na ohridskata umetni~ka sredina od vtorata polovina na
XIV vek. Neguvaj}i go solidno formuliraniot likoven priod kon modelacijata
na formite i kon izvedbata na crteòt i na scenskite elementi, tie rutinski gi
povtoruvaat ve}e videnite kli{ea na svoite prethodnici bez pogolema èlba za
tvore~ka sloboda i za stilski eksperimenti. Sepak, ìvopisnosta na gletkite
dolovena so prodlabo~uvawe na planovite vo strukturiraweto na prostorot i
temperamentniot vior na spontani dvièwa na figuralnite komponenti, pridonesle
za zabeleìtelnata neposrednost na opti~kiot vpe~atok i za naivnata sveìna vo
vizuelnata proekcija na prikaànite nastani. Daleku od reprezentativnite tekovi
na ohridskoto slikarstvo od vtorata polovina na XIV stoletie, ìvopisot na
crkvata Sveti Dimitrija go najavuva zavr{etokot na edna golema epoha, ispolneta
so interesni programski noviteti i so vredni estetski ostvaruvawa. Plitko vo
dolovuvaweto na emocionalnite rezonanci i vozdràno vo postignuvaweto na
vpe~atliva likovna atmosfera, slikarstvoto na malata ohridska crkva posvetena
na Sveti Dimitrija gi reflektira umetni~kite konsekvenci od zatvoreniot krug
na gradskite ateljea vo samiot kraj na XIV stoletie. Vo oltarniot pojas na crkvata,
nepoznat zograf od XIX vek ja naslikal pretstavata na Bogorodica Platitera i gi
izvel figurite na crkovnite otci vo Liturgiskata slu`ba, prikaàna vo prvata
zona. Na ikonostasot se nao|aat ikonopisni dela, tvorbi na talentirani majstori
od XIX stoletie i monumentalen krst izraboten vo rezba i datiran vo periodot na
Prerodbata.
Crkva Sv. Dimitrija, konha na oltarnata apsida, Bogorodica Platitera
223
224
225
SLIKARSTVOTO NA OHRIDSKOTO KRAJBRE@JE
Golemiot ugled na Ohridskata arhiepiskopija i mo}ta na nejzinite crkovni

prelati kako i na nivnite pobliski sorabotnici od sosednite eparhii, rezultirale
vo bogata produkcija na umetni~ki dela, locirani von urbanite horizonti na
Ohridskata duhovna metropola i smesteni dol` bregot, poblisku ili podaleku od
krajbre`nata linija na Ezeroto. Poteknuvaj}i od docnosrednovekovnata epoha ili
od vremeto po zavr{uvaweto na medievalniot period, tie gi prenele likovnite
odliki na gradskite rabotilnici na po{irokata geografska periferija na Ohrid,
sozdavaj}i vredna „dijaspora“ na umetni~ki ostvaruvawa, razbranuvana pokraj
mo}nata kontura na Ezeroto. Locirani vo karpestite masivi na krajbre`niot
pejza` ili podignati na samiot breg na ezerskata panorama, izgradeni so kompaktni
dimenzii i skromni arhitektonski oblici ili izdignati so elegantni formi i so
rasko{en graditelski dizajn, spomenicite na Ohridskata umetni~ka dijaspora gi
otslikuvaat odlikite na vpe~atlivite programski koncepti i na raznovidnite
likovni tendencii od poslednite vekovi na srednovekovnoto doba. Ktitorirani
od mo}nite reprezenti na crkovnata institucija, od bogatite prvenci na blago-
rodni~kata kasta ili od smernite duhovnici predadeni na mona{kiot zavet, sakral-
nite spomenici na ohridskoto krajbre`je gi reflektiraat avtenti~nite osobenosti
na kulturnata metropola von gradskiot areal na umetni~kite ateljea.
Vo krugot na ovie spomenici na ohridskata umetnost locirani dol` ezerskiot
breg, na desetina kilometri od Ohrid, vo karpestite pregratki na kamenestoto
vozvi{enie koe se izdiga nedaleku od bregot na Ezeroto, se nao|a pe{ternata
crkvi~ka posvetena na Sveti Erazmo. Svetitelot za koj se veruva deka bil eden od
prvite propovednici na hristijanskite pouki vo anti~ki Lihnid, stanal li~nost so
mo{ne razvien i visokopo~ituvan kult u{te vo ranite stoletija na srednovekovnata
epoha. Slaven vo vremeto na Klimentovata dejnost vo Ohrid i opevan vo delata na
Ohridskata knièvna {kola, sveti Erazmo izrasnal vo zna~aen ~initel na procesot
na hristijanizacijata, koj go pretstavuval fundamentot na srednovekovnata
ohridska literarna i likovna kultura. Iako negovoto ìtie sodrì ambivalentni
podatoci za negovite misionerski pate{estvija i za prosvetitelskite aktivnosti,
sveti Erazmo pretstavuva edna od klu~nite li~nosti koi deluvale vo vremeto na
najgolemite progoni na hristijanskite propovednici i vernici. Ottuka, toj stanal
mo{ne omilen kako episkopski dostoinstvenik i predaden hristijanski deec,
potvrden so Svetiklimentovata kulturna tradicija i vtkaen vo duhovnoto tkivo na
ohridskata crkovna sredina.
226
Crkva Sv. Erazmo, Vizantiskiot imperator Mihajlo VIII Paleolog
Pe{ternata crkva na Sveti Erazmo, koja se smeta za izvori{te na negoviot kult

vo ohridskiot kulturen areal, arhitektonski nastanala vo postsrednovekovniot
period (vtora polovina na XVI vek), verojatno na lokacijata na nekoe postaro
kultno mesto, denes edinstveno markirano so imperijalniot portret na edna
vladetelska li~nost i so patronskata pretstava na svetitelot. Nejzinata
graditelska konfiguracija ja pretstavuva ednokorabniot naos, formiran od tri
yida, povrzani i prilepeni do karpestiot yid na pe{terata i polukru`nata apsida
koja go obeleùva oltarniot prostor. I pokraj neve{toto zasveduvawe na hramot,
koe sekako bilo usloveno od specifi~niot prostoren aran`man i od konturite
na pe{ternata struktura, graditelite uspeale da sozdadat minijaturen sakralen
ambient, namenet za neguvawe na svetitelskiot kult i za spiritualna devocija na, za
nas, nepoznatiot ktitor. Vo podocne`niot period, poradi o{tetuvaweto na nekoi
od arhitektonskite elementi na crkvata, bile vr{eni graditelski intervencii za
korekcija na o{tetenite komponenti i za popravka na destruiranite delovi. Taka,
vo XIX vek, originalnata svodna konstrukcija bila zameneta so nova, a prozorecot
na ju`niot yid bil zajaknat so dodatni elementi. Vo slednoto stoletie bile vr{eni
pove}e pomali prepravki i korekcii na graditelskata struktura na hramot.
227
Od slikanata dekoracija na ovoj sakralen spomenik, interesno e da se odbeleì
deka najstariot ìvopis ne se nao|a vo enterierot, tuku e apliciran na karpa
pokraj samiot hram i gi sodrì portretite na crkovniot patron pridruèn so
imperijalnata pretstava na eden vizantiski vasilevs (poradi o{tetenosta na
likot, identifikacijata na vladetelot e sé u{te kolebliva i gi pretpostavuva
carevite Mihail VIII ili Andronik II od Paleologovskata dinastija). [irokiot
tretman na likovnite masi, karakteristi~nata obrabotka na vladetelskiot kostim
i tipologijata na crteòt, upatuvaat na majstor koj rabotel vo duhot na stilskite
trendovi od poslednite decenii na XIII vek. Ne{to podocna, verojatno na po~etokot
od XIV stoletie, devastacijata na patronskata pretstava inicirala slikarski
korekcii na likot na sveti Erazmo, pri {to zografot nastojuval da gi zapazi i da gi
sledi konturite na postarata izvedba. Nastojuvaj}i da ne otstapuva od ona {to ve}e
bilo formulirano kako portret na patronot i za{titnikot na hramot, pomladiot
slikar gi adaptiral i likovnite osobenosti na postarata pretstava, zadrùvaj-
}i go monumentalniot priod vo oblikuvaweto na formite. Iako ne moè to~no
da se odredi funkcijata na ovie eksterierni izvedbi, tie sekako go inspirirale
oformuvaweto na pe{terniot hram, kako i sozdavaweto na freskodekoracijata koja
gi krasi negovite yidovi.
Od ìvopisot apliciran po gradeweto na crkvata vo XVI vek, za~uvani se
opredelen broj figuri i fragmenti od galerijata na stoe~ki svetiteli prikaàna
vo prvata zona, nekolku medaljoni so svetitelski poprsja vo sredniot registar
i del od slikanata dekoracija na oltarniot prostor. Me|u niv se prepoznavaat
likovite na svetite Konstantin i Elena na zapadniot yid, pretstavite na sveta
Marina i na arhangel Mihail i bistata na patronot - sveti Erazmo, koja iako go
sledi tipolo{kiot urnek od negoviot srednovekoven lik prikaàn vo eksterierot,
ja oblagorodila portretnata pretstava na legendarniot episkop so rasko{ni
prameni dolga kosa {to mu se spu{taat nad rameni~niot pojas. Naglaseniot
crte` vo izvedbata na pretstavata, rutinskata obrabotka na likovnite elementi,
povr{inskata modelacija na masite i neuramnoteènite koloristi~ki kontrasti,
upatuvaat na zograf koj ne bil mnogu naklonet kon kreativna invencija i stilski
ekperimenti. Povtoruvaj}i gi likovnite kli{ea na svoite kolegi od prvata
polovina na stoletieto, toj ostanuva sledbenik na konzervativnite tekovi i na
tradicionalniot metodolo{ki priod vo umetni~koto tvore{tvo.
Pokraj jugoisto~niot breg na Ezeroto, na polovina ~as pat so brod od

Ohrid, locirana e crkvata Sveta Bogorodica - Zaum, spomenik koj svedo~i za
reprezentativnite umetni~ki dostreli od po~etokot na vtorata polovina od
XIV vek. Raspoloèna vo ekolo{kiot mir na rasko{noto zelenilo i situirana
vo plodnite dlanki na prirodniot horizont, crkvata na manastir Zaum prilega
228 Crkva Sv. Bogorodica - Zaum,

izgled od severozapad
229
na biserna {kolka koja miruva vo tivkite branovi na zeleniot krajbreèn pojas.
Podignata na podra~jeto na Devolskata eparhija vo 1361 godina, taa pretstavuva
blagoroden testament za ktitorskata sorabotka me|u crkovnite dostoinstvenici
i svetovnite feudalni blagorodnici. Izgradena so sredstvata na }esarot
Grgur, finansiski mo}nik i visok aristokrat, dojdenec od Zahumskata oblast
vo Hercegovina i ìvopisana so materijalnite prilozi i so organizaciskite
zalo`bi na devolskiot episkop Grigorij, Bogorodi~inata crkva izrasnala vo
spomenik na reprezentativnite graditelski modeli i na rafiniranite likovni
dostignuvawa, na po~etokot od sedmata decenija na XIV stoletie. Apsorbiraj}i gi
odlikite na postarite arhitektonski matrici, dominantni vo ohridskoto sakralno
grade`ni{tvo od krajot na prethodniot vek i vizueliziraj}i gi dvorskite stilski
tendencii na majstorite - milenici na crkovnoto blagorodni{tvo, Zaumskiot hram
e edno od remek - delata na Ohridskiot srednovekoven kulturen krug.
Po svojot arhitektonski aran`man, Bogorodi~inata crkva na manastir Zaum
pretstavuva krstoobrazna gradba so pravoagolen gabarit na osnovata, zasvedena so
oktogonalna kupola na kameni stolbovi. Na isto~nata strana, crkovniot eksterier
go so~inuva tristranata apsida koja go vramuva oltarniot prostor, dodeka vo
enterierot, pravoagolni travei vo isto~nite agli na gradbata ja primile na sebe
ulogata za funkcionalno koristewe na pomo{ni prostorii. Taka, protezisot i
|akonikonot formatirani bo~no od oltarot, dobile samo polukru`ni ni{i vo
isto~niot yid, no funkcijata na severnata pomo{na prostorija bila zajaknata so
probivaweto na edna pravoagolna ni{a severozapadno od apsidata na proskomi-
dijata. Konstrukcijata na svetili{niot prostor i potrebite na liturgiskata
slu`ba implicirale pogolemi dimenzii vo proekcijata na isto~niot, predkupolen
travej, koj e re~isi dva pati podolg vo odnos na zapadniot. Skratuvaweto na
zapadniot travej, pak, od svoja strana, ukaùva na verojatnosta deka zapadno od
naosot na crkvata bil prostorno oblikuvan u{te eden del na gradbata, koj e sru{en
vo podocne`nite vremiwa. Ostatocite od tremot, koi denes se zabeleùvaat na
bo~nite potezi od zapadnata fasada, pripa|aat na delot od crkovnata gradba koj
bil dograden po podignuvaweto na crkvata so profilakti~ka uloga i namenet da go
za{tituva freskoìvopisot apliciran nad i okolu vlezot vo hramot.
Nasproti pogrubata struktura na graditelskiot opus na fasadnite yidovi,
kupolata na crkvata, koja elegantno se izdiga nad polukru`nite silueti na svodniot
pojas, e izvedena od kameni blokovi i od horizontalno postaveni tuli. Nejziniot
branoviden venec po~iva na vertikalni kolonki, koi se dizajnirani identi~no kako
i ostanatite povr{ini na site osum strani na tamburot, {to sozdava dekorativen
vpe~atok na vizuelno edinstvo vo konceptot na izvedbata. Vo kontekst na fasad-
niot ukras, slepite ni{i se najvpe~atliviot element, koj gi razbiva yidnite
povr{ini i sozdava plasti~ni efekti vo oblikuvaweto na crkovniot eksterier.
230
Keramoplasti~nata dekoracija e osobeno bogata i sodrì golem „asortiman“ na
ìvopisni estetski komponenti. Meandarot, cik - cak lentite i piktoreskniot opus
reticulatum so kameni i kerami~ki plo~ki, se samo nekoi od dekorativnite modeli na
zaumskite neimari, vo ostvaruvaweto na keramoplasti~nite finesi na crkovnite
fasadi.
Slikarstvoto na hramot, aranìrano vo kupolniot pojas, na yidnite povr-
{ini, vo oltarot i na zapadnata fasada na crkvata, e delo na majstori koi ne se
pla{ele da is~ekorat vo zonata na ikonografskite eksperimenti i na stilsko -
likovnite istraùvawa i noviteti. Sponzoriran od episkopskiot poglavar na
Devolskata eparhija, istovremeno prvoprestolen dostoinstvenik na Ohridskiot
arhiepiskopski tron, Grigorij, freskoansamblot na crkvata Sveta Bogorodica
Zaumska gi nosi obele`jata na rafiniraniot ktitorski vkus vo voobli~uvaweto
na tematskite celosti i vo vizueliziraweto na ikonografskite sodrìni. Praz-
ni~niot ciklus, ilustracijata na Strasnite nastani, Bogorodi~inoto ìtie i
Uspenskiot ciklus go so~inuvaat jadroto na programskata koncepcija vo pri-
kaùvaweto na Hristijanskata vselena preku pretstavuvaweto na najzna~aj-
nite nastani od po~etokot na Hristovata epoha. Me|u ~lenovite na mo{ne vpe-
~atlivata galerija na svetitelski li~nosti naslikana vo prvata zona, monumen-
talnata pretstava na Hristos Stra{en Sudija sednat na svojot rasko{en tron,
impresivnite figuri na svetite Kliment i Naum Ohridski, zabeleìtelniot
portret na sveti Nikola Mirlikiski, ne`nite likovi na svetite isceliteli
Crkva Sv. Bogorodica - Zaum, naos,

Hristos stra{en sudija, sv. Nikola, sv. Kliment i sv. Naum Ohridski
231
i asketskite izvedbi na pustinicite se obedinile vo reprezentativna asambleja na
najomilenite za{titnici i pomo{nici na vernicite. Sepak, pojavata na sveta Ana
Mlekopitatelka, ~ija figura e vklu~ena me|u pretstavite na stoe~kite svetiteli,
e eden od najgolemite „ekskluziviteti“ na zaumskoto slikarstvo. Prikaàn vo
krajno suptilna i maj~inski ne`na ikonografska varijanta, a sepak so naglaseno
eksplikativna i vpe~atlivo deskriptivna vizuelna konotacija, likot na sveta Ana
Mlekopitatelka e edno od najìvopisnite obele`ja na svetitelskite pretstavi vo
slikanata dekoracija na crkvata.
Freskoìvopisot na zapadnata fasada, koj go vramuva vlezniot portal, ja
ilustrira pretstavata na Nebesniot dvorec, avtenti~na ikonografska celina,
karakteristi~na za slikarstvoto na makedonskoto podra~je od sredinata i vtorata
polovina na XIV vek. Vizueliziraj}i gi stihovite na 44-ot Davidov psalm koj ja
opeva i ja slavi rasko{nata ve~nost na nebesnite blagorodnici, ilustracijata na
ovaa specifi~na programska sodrìna ja ukrasila povr{inata na fasadniot yid, so
elementite na edna promisleno koncipirana i prostorno soodvetno elaborirana
ikonografska konfiguracija. Monumentalnata figura na Hristos koj stoluva na
svojot prestol flankiran od likovite na Bogorodica i Jovan Krstitel i smes-
ten vo ni{ata nad portalot, bistite na starozavetnite carevi i pravednici i
figurite na prvoapostolite prikaàni na dovratnicite, kako i aristokratskite
izvedbi na svetite voini na fasadniot yid, se glavnite strukturalni elementi vo
pretstavuvaweto na rasko{nata ikonografija na Nebesniot dvorec. Vladetelskite
odori na Hristos i Bogorodica, glamuroznite kostimi na starozavetnite carevi i
dvorskite obleki na voinstvenite svetiteli, se najzabeleìtelnite ikonografski
nijansi vo prikaùvaweto na vrhovnite ingerencii i na blagorodni~kiot avtoritet
na svetitelskite izbranici.
Spored svojata stilska pripadnost, majstorite - avtori na zaumskiot ìvopis
gi neguvaat lirskite predispozicii vo umetni~koto tvore{tvo i razvivaat rafini-
rana postapka vo izvedbata na likovnite komponenti. Koncipiraj}i gi pretstavite
so izvonredno ~uvstvo za proporcionalna organizacija na kompoziciskite elemen-
ti, slikarite na zaumskiot hram sozdavaat pregledni i jasni scenski re{enija,
so sovr{ena interakcija na figuralniot ansambl i na scenografskite obele`ja
na prostorot. Vitkite figuri, koi so svoite lesni i nenametlivi dvièwa go
ispolnuvaat prviot plan na gletkite, se nositeli na sveìot i nepretenciozen
dinami~ki naboj, karakteristi~en za dvorskoto slikarstvo od sredinata na XIV vek.
Rafiniranata modelacija na formite, dolovena so blagi zaobluvawa i so plosko
tretirawe na oboenite povr{ini, se nadovrzuva na suptilniot odnos na slikarite
kon dolovuvaweto na delikatnite opti~ki efekti. Svetlata koloristi~ka gama, od
koja blikaat bledite nijansi na violetoviot spektar, za~ineti so taktilni odblesoci
na sinite i zeleni valeri, iskri~avite portokalovi prelivi koi zra~at so sveàta
232
koloristi~ka energija na ìvopisnata boena paleta, i aristokratskata amplituda
na dlabokiot purpur koj gi golta mekite tonovi na proyirniot opti~ki rezonat,
se najsuptilnite izrazni sredstva na majstorite vo gradeweto na blagorodnite
sozvu~ja i lirskiot rafinman na zaumskoto slikarstvo.
Crkva Sv. Bogorodica - Zaum, oltar, sv. German - patrijarh konstantinopolski
233
234
235
SPOMENICITE OD POSTSREDNOVEKOVNATA EPOHA
I OD XIX VEK
Po turskata invazija i po promenata na istorisko - socijalnite priliki, koi se

reflektirale vo is~eznuvaweto na mo}niot ktitorski sloj na bogati prilo`nici
i vo namaluvaweto na obemot na donatorskite potfati, Ohrid i ponatamu ostanal
golemo duhovno àri{te i zna~aen kulturen centar, kontinuirano zra~ej}i so
kvalitetot na umetni~kite proekti i so upornite zalo`bi da se za~uva i neguva
hristijanskoto likovno tvore{tvo vo novonastanatite uslovi na osmanliskata
uprava. Glavniot generator na nestivnatiot umetni~ki ìvot i na zabeleìtelnite
likovni dostreli bila i natamu Ohridskata arhiepiskopija, koja stanala ~uvar i
za{titnik na duhovnite vrednosti i na kreativnata emanacija vo novite vremiwa na
tu|inskata, islamska vlast. Pottiknuvaj}i go umetni~koto tvore{tvo i duhovnite
aktivnosti, Ohridskiot arhiepiskopski tron go pomagal i go afirmiral kulturniot
razvoj niz dolgite stoletija na otomanskata epoha, sé do negovoto ukinuvawe vo
1767 godina. Silnata i energi~na kulturna restavracija od vremeto na Ohridskiot
arhiepiskop Prohor (prva polovina na XVI vek), kako i poskromnite, no uporni
ktitorski zalo`bi na crkovnite prelati od slednoto stoletie, se dokumentirani
vo ikonopisnite dela za~uvani vo pogolem broj ohridski crkvi, me|u koi dvata
hrama vo Bolni~kata enorija i Sveti Jovan Bogoslov Kaneo, sé do denes poseduvaat
reprezentativni tvorbi nastanati vo gradskite likovni ateljea.
Sepak, zasileniot razvoj na umetni~koto deluvawe koe se rascutilo vo urbanite
pregratki na drevnata Balkanska hristijanska metropola, najmnogu se sovpa|a
so veli~estveniot preporod na kulturnite tekovi i na kreativnata inspiracija
od vremeto na Prerodbata i se poklopuva so novite i energi~ni ktitorski
performansi od prvata polovina na XIX vek. Politi~kite reformi vo Otomanskata
imperija, ovozmoùvaweto na pogolema verska sloboda, sozdavaweto na noviot
gra|anski sloj na mo}ni finansiski donatori i pojavata na visoko talentirani i
solidno educirani majstori graditeli i zografi, se obedinile vo edna rasko{na
kreativna eksplozija, koja na Ohrid }e mu go vrati stariot blesok na verski i
kulturen centar vo jadroto na Balkanskiot Poluostrov. Izgradbata na gradskite
hramovi, nivnoto ìvopisuvawe i izvedbata na ikonopisnite dela koi ja krasele
ikonostasnata pregrada na oltarniot prostor, se elementite na prerodbenskoto
tvore{tvo vo domenot na sakralnata umetnost i na nejzinite reprezentativni
manifestacii. Blagorodnite donatorski napori na energi~nite promotori na
kulturnata prerodba, anga`manot na najistaknatite majstori na umetni~kiot
236
zanaet i nivnata bezrezervna predadenost na avtenti~nite estetski vrednosti,
se ovoplotile vo vpe~atliva galerija na graditelski i likovni ostvaruvawa na
Ohridskiot devetnaesettovekoven kreativen areal.
Vo samoto urbano jadro na stariot grad, vo postvizantiskata epoha e podignata

crkvata Uspenie na Bogorodica - Kamensko, koja verojatno poteknuva od XVII
stoletie, iako ovaa hronologija ne e potvrdena so avtenti~no so~uvani istoriski
izvori, nitu pak e potkrepena so pocvrsti dokazi ili soodvetni argumenti. Vo
1832 godina, datum odbeleàn vo konstrukcijata na oltarnata apsida, nejzinata
arhitektonska konfiguracija bila nadgradena so poreprezentativni, bazilikalni
komponenti, {to soodvetstvuva na rafiniraniot vkus na pomo}nite ktitori, koi vo
prvata polovina na XIX vek ja preferirale bazilikalnata osnova vo koncipiraweto
na sakralnite prostori. Vo eksterierot na isto~niot yid, oformena e edinstvena
petostrana apsida, dodeka vrz narteksot podignat na zapadnata strana, bila
izgradena i kupola, postavena vrz kubi~en postament. Gradbata e oblikuvana bez
èlba za poelaborirani dekorativni efekti, no se odlikuva so soliden yidarski
opus od kameni blokovi, koi sozdavaat vpe~atok na bleskavo beli i monolitno
izvedeni fasadni povr{ini. Vrzani so pogolemo koli~estvo malter i oslobodeni
od zabele`livo prisustvo na prozorski perforacii i na ornamentalen ukras,
fasadnite graditelski komponenti go obvitkuvaat hramoviot enterier so cvrstata
i mo}na pregratka na svojot robusen gabarit. Sepak, kupolata vrz narteksot e
izvedena so pogolemo koli~estvo kerami~ki materijal i so dekorativno oformeni
lakovi vo gorniot del na tamburot.
Crkva Sv. Bogorodica Kamensko, izgled od istok

237
Crkvata bila ìvopisana vo 1863 godina od zografot Di~o, koj vo ovoj hram
sozdal bogata panorama na Hristolo{ki pretstavi, izvedena so nenadminatoto
likovno majstorstvo na negoviot rasko{en slikarski talent. Dostignuvaj-
}i go vrvot na svojata polna umetni~ka zrelost, Di~o Krstevi~ vo ovoj period go
prefrla teì{teto na svojata dejnost vo Ohrid i stanuva eden od najbaranite i
najpo~ituvanite zografi na gradskata sredina vo domenot na monumentalnoto,
kako i vo sferata na {tafelajnoto slikarstvo. Rabotej}i za sve{teni~kite
prvenci na gradskite enorii, no i za mnogubrojni lai~ki donatori, Di~o Zograf
na po~etokot od {estata decenija na XIX vek, gi ostvaruva svoite koncepciski
najizdiferencirani i estetski najuramnoteèni likovni dela. Vnimatelnata se-
lekcija na programskite komponenti, prepoznatlivite ikonografski matrici na
pretstavite, inkluzijata na ìvopisni detali vo strukturata na kompoziciskite
re{enija, ve{to proektiranite prostorni koncepti vo scenskite izvedbi i
uramnoteènite opti~ki efekti koi probliknuvaat od zasitenata koloristi~ka
paleta, se najkarakteristi~nite komponenti na likovnata postapka na zografot
Di~o, vo samiot vrv na negovata dolga i plodna tvore~ka kariera.
Sepak, crkvata Sveta Bogorodica Kamensko pretstavuva eden od negovite
najgolemi slikani ansambli vo domenot na yidnoto tvore{tvo, vo koj se
sintetizirani site stilski doblesti na negovata slavna zografska kariera.
Maliot format na scenskite pretstavi, izvonrednata interakcija na likovniot
ansambl i prostornata struktura na hramoviot enterier, kako i nenadminatoto
~uvstvo za preglednost na vizuelnite re{enija, sozdavaat od freskoaran`manot na
Bogorodi~inata crkva edno od najimpresivnite dela na monumentalnoto slikarstvo
od vtorata polovina na XIX vek. Ve{tinata vo organizacijata na kompoziciskite
strukturi ispolneti so ìvopisni ikonografski elementi i mnogubrojni detali,
ìvata i sugestivna ekspresija na prikaànite svetiteli, delikatnite svetlosni
efekti vo dolovuvaweto na plasti~niot vpe~atok na oblicite, bogatata i zasitena
koloristi~ka gama i rasko{niot, imperijalno sin azur vo fonot na scenskite
izvedbi, se najvpe~atlivite komponenti na sveàta i polnokrvna likovna izvedba na
zografot Di~o vo Bogorodi~iniot hram. Aristokratski koncipiranite obleki na
pretstavenite likovi, naglasenata voluminoznost na nivnata telesna arhitektoni-
ka, plasti~nite efekti vo modelacijata na figurite i inkluzijata na „etnolo{ki“
elementi vo strukturata na kompoziciskite re{enija, se prepoznatlivite markeri
na negoviot likoven rakopis, vtkaeni vo slikaniot ansambl na crkvata Sveta
Bogorodica Kamensko.
Neposredno po zavr{uvaweto na freskoìvopisot, vo crkvata bil izraboten
visok ikonostas vo rezba, koj po kvalitetot na izvedbata se nadovrzuva na slavnite
dela na Mija~kata kopani~arska {kola. Sepak, visokata, pozlatena rezba na
ovaa tvorba na devetnaesettovekovnata kopani~arska ve{tina se ograni~ila na
238
prikaùvawe na floralni i na zoomorfni ikonografski komponenti, izvedeni
so zna~itelen oset za plasti~ni efekti vo izrazot i za vnimatelna modelacija na
formite. Na ikonostasot bile postaveni ikonopisni dela izvedeni od Di~o zograf
i od drugi poznati majstori ikonopisci, koi nastanale neposredno pred sredinata
ili vo prvite godini od vtorata polovina na XIX vek. Me|u niv se vbrojuvaat i
ikonata so patronskata pretstava na Uspenieto, naslikana od zografot Manuil vo
1845 godina, kako i tvorbata na Di~o Krstevi~ od 1851 godina so likot na Hristos i na
svetite Konstantin i Elena. Pokraj monumentalnite, prestolni ikoni so likovite
na Hristos, Bogorodica Odigitrija, Jovan Krstitel, sveti Nikola i Soborot na
angelite, koi se datiraat vo sedmata decenija od stoletieto, ikonopisnite tvorbi
na ikonostasot gi vklu~uvaat i dopojasnite izvedbi na proro~kite portreti, kako i
figurite na svetite Kiril i Metodij, sveti Kliment i sveti Atanasij, prikaàni
vo dolniot del na carskite dveri. Krunisan so monumentalniot krst so izvedba na
Hristovoto raspetie i oblikuvan so jasna, pregledna i funkcionalna struktura,
ikonostasot na Bogorodi~iniot hram bil zavr{en vo 1867 godina i pretstavuva edno
od najubavite dela vo domenot na zanaet~iskata i likovnata obrabotka na oltarnite
pregradi od vtorata polovina na XIX vek.
Crkva Sv. Bogorodica Kamensko, naos
239
Vo centralniot del na Ohrid, nedaleku od katedralniot Svetosofiski hram,
locirana e crkvata Sveti Nikola - Gerakomija, koja, isto taka, se vbrojuva me|u
sakralnite objekti nastanati vo Prerodbenskata epoha. Kako i za ostanatite crkvi
od ovoj period, i za hramot posveten na sveti Nikola ne se za~uvani poprecizni
istoriski podatoci nitu avtenti~ni pi{ani izvori, no nejzinite graditelski
karakteristiki i arhitektonskiot dizajn upatuvaat na vremeto od prvata polovina
na XIX vek, period na zasilena ktitorska inicijativa i na frekventni i seriozni
umetni~ki potfati. Koncipirana kako longitudinalna gradba so zna~itelno dla-
boka oltarna apsida, taa pripa|a na bazilikalniot tip na crkovna osnova, omilena
na devetnaesetvekovnite dariteli, i gi manifestira karakteristi~nite odliki
na prerodbenskite sakralni objekti za elaboriran gabarit na arhitektonskoto
re{enie. Dvete kaloti vrz naosot, izvedeni so neednakov oblik, no so proporcional-
na geometriska proekcija, pomalata slepa kupola pozicionirana zapadno od niv,
trite para kameni stolbovi koi ja nosat svodnata konstrukcija, galerijata na kat
konstruirana nad zapadniot del od gradbata i zatvoreniot trem na ju`nata strana,
se glavnite komponenti na graditelskata matrica na crkvata Sveti Nikola.
Podignata so robusen opus na yidawe, koj vklu~uva elementi na kr{en kamen i
pridelkani blokovi od bigor, so selektivna upotreba na kerami~ki elementi vo
eksterierniot dizajn na oltarnata apsida i dekorativno obraboteni lakovi vo
nejziniot goren del, gradbata poseduva obele`ja na stroga, ednostavna i racionalno
organizirana graditelska koncepcija, soodvetno vklopena vo arhitektonskiot
pejza` na nejzinata neposredna, urbana lokacija.
Crkva Sv. Nikola Gerakomija, izgled od jug
240
Crkva Sv. Nikola Gerakomija, slepa kalota, Bogorodi~na himna - dostojno jest
@ivopisot na hramot e delo na nekolku zografi, koi vo crkvata rabotele vo

po~etokot na vtorata polovina od XIX vek, no, po svoite prepoznatlivi ikonograf-
ski osobenosti i po reprezentativnite likovni kvaliteti, freskodekoracijata
koja ja izvel Di~o Zograf, gi nadminuva slikarskite nevoedna~enosti i tvo-
re~kite nesovr{enosti na negovite pomalku talentirani kolegi. So ogled na
negoviot kreativen avtoritet i ugled na vrven majstor na likovnite disciplini,
zografot Di~o bil angaìran za dekorativno osmisluvawe na programata na
freskoslikarstvoto, kako i na ikonopisnite tvorbi za oltarnata pregrada
na crkvata, no poradi svoite mnogubrojni anga`mani, toj mu dal prioritet na
{tafelajnoto slikarstvo i go izvel ikonostasot na hramot vo 1862 godina. Sepak,
dve godini podocna, toj gi naslikal pretstavite vo slepite kupoli, likovite na
prorocite i na evangelistite na pandantifite i polufigurite na prorocite vo
svodot na severniot korab, vo koi se zabeleùva nadovrzuvawe na inventivnite
ikonografski noviteti, karakteristi~ni za negoviot neiscrpen i energi~en
tvore~ki temperament. Ne`niot, senzualen lik na Bogorodica prikaàna vo
centralnata kalota, rafinirano toniranata pretstava na Hristos Pantokrator
vo isto~nata kupola, blagorodno oblikuvaniot portret na evangelistot Mateja
na jugozapadniot pandantif i ìvopisno rasplamteniot obraz na krilatiot Jovan
Krstitel vo kalotata nad ènskata galerija, se najprepoznatlivite elementi na
sofisticiraniot likoven rakopis na freskomajstorot Di~o.
241
242
243
Siniot azur vo fonot na proro~kite izvedbi, ve{to oblikuvanite prostorni
efekti vo pejza`nite panorami zad likovite na evangelistite, nenametlivite
plasti~ni akcenti vo oblikuvaweto na svetitelskite pretstavi i piktoresktnata
koloristi~ka gama koj gori vo svoite bogati i so~ni boeni nijansi, se elementite na
impresivniot likoven potpis na majstorot Di~o vo freskoslikarstvoto na crkvata.
Negova tvorba e i slikaniot ikonostas vo isto~niot del od hramot, ~ija
koncepcija i likoven dizajn, ne se razlikuvaat zna~itelno od programskata matrica
koja Di~o ja aplicira pri formuliraweto na ikonostasnite pregradi vo ohridskite
hramovi od {eesettite godini na XIX vek. Vo kontekst na svojot anga`man okolu
{tafelajnoto slikarstvo vo crkvata, toj go strukturiral izgledot na ikonostasnata
pregrada, gi izvel Carskite dveri, ja naslikal prestolnata ikona so pretstava
na Hristos Pantokrator i sozdal nekolku ikonopisni tvorbi so ilustracija
na Prazni~ni sceni, locirani na epistilot, vo gornata zona. Interaktivnata
komunikacija me|u figurite na Bogorodica i Arhangelot Gavril pridruèna so
bistite na prorocite David i Solomon na Carskite dveri, plasti~nata emanacija
na anatomskata telesnost na Hristovata figura locirana vo redot na prestolnite
ikoni, ìvopisnata ikonografska konfiguracija vo prikaùvaweto na Hristovoto
kr{tevawe vo Jordan, vedriot vizuelen ikonografski asambla` vo pretstavuvaweto
na Ra|aweto i proporcionalniot aran`man na likovnite masi vo izvedbata na
Soborot na angelite, se najprepoznatlivite svedo{tva za Di~oviot avtorski
pridones vo konfiguracijata na slikaniot ikonostas vo crkvata. Vo 1863 godina,
toj ja izvel sloènata likovna koncepcija na ikonata so pretstava na Hristovoto
simnuvawe vo pekolot i preslikal delovi od edna postara ikonopisna tvorba so
likot na sveti Nikola, dodeka slednata sezona ja sozdal i ikonata so likovite na
svetite besrebrenici, prikaùvaj}i gi Kuzman i Damjan kako vistinski patroni
na svojata blagorodna profesija. Ve{t vo kreiraweto na ikonografskite matrici,
inventiven vo variraweto na likovnite komponenti i rafiniran vo dolovuvaweto
na scenskata atmosfera, ikonopisecot i freskomajstor Di~o ostavil u{te eden
vreden umetni~ki „testament“ vo slikanata dekoracija na crkvata Sveti Nikola -
Gerakomija.
Vo gorniot del na srednovekovniot grad, na postara kultna lokacija koja datira

od drevnite hristijanski vremiwa, bila podignata crkvata Golemi Sveti Vra~i,
~ija precizna hronologija na nastanuvawe, i pokraj postoeweto na opredelen broj
istoriski zapisi, ne moè to~no da se utvrdi. Posveten na reprezentativniot kult
na svetite isceliteli, koj vo srednovekoven Ohrid imal golemo zna~ewe i zabeleì-
telna devocija me|u ktitorite i vernicite, hramot na besrebrenicite Kuzman
i Damjan ja slavel blagorodnata dejnost na hristijanskite lekari i ~udotvorci,
po~ituvana vo gradot u{te od damninata na Klimentovite vremiwa. Iako sega{nata
244
Crkva Golemi Sv. Vra~i, izgled od istok
crkva, spored istoriskite podatoci i spored arhitektonskite i likovnite

osobenosti na hramoviot dizajn, poteknuva od XIX vek, opredeleni komponenti na
nejzinata arhitektonska opstanovka upatuvaat na postari, srednovekovni stoletija.
Toa go potvrduvaat i za~uvanite istoriski vesti, koi soop{tuvaat podatoci za
zna~eweto na crkvata vo kontekst na verskiot ìvot na Ohridskite maala, vo
vizantiskite i vo postvizantiskite vremiwa. Vo krajot na XVII vek, hramot na
Golemi Sveti Vra~i bil glaven verski objekt vo svojata enorija, vo koja se nao|ale
u{te nekolku pomali crkovni gradbi. Vo po~etokot od pettata decenija na XIX
stoletie, crkvata bila obnovena so poddr{kata na duhovnikot Serafim, igumen na
Svetinaumoviot manastir, od koga datira i dene{nata, trikorabna, bazilikalna
arhitektonska opstanovka na hramot.
I pokraj postoeweto na umetni~ki tvorbi izraboteni za crkvata vo post-
vizantiskata epoha, koga ve{ti majstori kopani~ari gi izvele Carskite dveri za
ikonostasot, a vrednite race na prepi{uva~ite sozdale nekolku vredni rakopisi
za hramovata biblioteka, Golemite Sveti Vra~i pretstavuvaat spomenik na
umetni~kite tekovi od XIX stoletie. Iako izgradena vo prvata polovina na vekot,
crkvata ja dobila svojata avtenti~na freskodekoracija vo 1867 godina, koga golemiot
majstor od seloto Treson~e, zografot Di~o ja naslikal patronskata pretstava nad
ju`niot vlez i gi izvel freskite na tavanot od centralniot korab. Rasko{nite
draperii na oblekite vo koi se kostimirani svetite vra~i, plasti~nite efekti
vo formulacijata na nivnata telesna anatomija, sugestivno oblikuvanite sve-
titelski portreti i zasitenata probliknatost na topliot kolorit vo izvedbata
245
Crkva Golemi Sv. Vra~i, juèn brod, sv. Kuzman i Damjan
na svetite Kuzman i Damjan, kako i rasko{niot crte` vo prikaùvaweto na

Pantokratoroviot lik i vo pretstavite na evangelistite, se najprepoznatlivite
svedo{tva za anga`manot na Di~o Zograf vo izvedbata na nekolkute komponenti od
freskoukrasot na hramot.
Na ikonostasot izveden za crkvata vo periodot me|u 1826 i 1851 godina, se
nao|aat ikonopisni tvorbi od pove}e razli~ni majstori. Me|u najstarite, datirani
vo tretata decenija od XIX stoletie, spa|aat pretstavite na golemite, prestolni
ikoni so likovite na Hristos Pantokrator, Jovan Krstitel, Bogorodica so
Hristos i Patronite na hramot, izvedeni od zografot Anastasij od bitolskoto
selo Magarevo, komu mu pomagal negoviot sorabotnik, jerejot Hristo. Potpi{ani
na ikonata so Hristoviot lik, tie se pretstavuvaat kako zografi tradicionalisti,
so ve{t crte` i solidna avtorska obrabotka na formite. Vo 1850 i 1851 godina,
nekolku ikonopisni tvorbi za ikonostasot vo crkvata izvele zografite Mihail
Georgiev i Konstantin Jovanov od Selica, koi isto taka, gi ostavile svoite potpi-
si, potvrduvaj}i go avtorstvoto vrz pretstavite na Sveti \or|i i na Sveti Stefan.
Me|u najubavite ikoni, koi mu se pripi{uvaat na ova zografsko atelje, se vbrojuva
pretstavata na Hristos Velik Arhijerej, vo koja prodira stilskata tendencija za
„barokna“ energija vo oblikuvaweto na formite i za svetla, ìvopisna i razigrana
koloristi~ka paleta. Reduciraniot opus na izvedenata freskodekoracija, koja
poradi mnogubrojnite anga`mani na zografot Di~o, vklu~uva samo nekolku pret-
stavi i galerijata na ikoni od pove}e razli~ni majstori, za~uvana na crkovniot
ikonostas, se sepak zabeleìtelni i vredni elementi na umetni~kite dostreli od
XIX vek, za~uvani vo crkvata posvetena na Golemite Sveti Vra~i.
246
247
248
249
OHRIDSKA STAROGRADSKA ARHITEKTURA
Охридската архитектонска структура се развила врз старите остатоци на античкиот

Лихнидос, на доминантните позиции од античкиот град и доцноантичките проширувања
на градот кои, просечно, лежат на длабочина од 1,50 м под денешното ниво на Охрид.
Денешниот архитектонски склоп е формиран на просторите од седлестиот охридски рид над
самиот брег од езерото и, во поново време, со проширувања на низинските простори околу
ридот. На повисокиот ридест простор, Високото Кале, каде што се издигнува Самуиловата
тврдина/цитаделата на Охридската крепост, односно на неговото источно подножје
и на самиот седлест дел кој ги дели двете ридести возвишенија, како и на западните и
јужните простори простори од понискиот рид, односно во просторите на подградието
кое го заградуваат бедемите од охридската крепост, просторот наречен Варош, се развило
старото градско јадро, архитектонски врзано и групирано околу сакралните архитектонски
градби, црквите Св. Климент и Св. Пантелејмон, Св. Богородица Перивлепта, Св. Софија,
Голем Св. Врачи, Мал Св. Врачи, Св. Константин и Елена, Мал Св. Климент и црквите
Св. Богородица и Св. Никола Болнички и Св. Никола Геракомија, како и населбата Канео,
истурена позиција во југозападното подножје на повисокиот рид, поточно на самиот брег од
езерото, до југозападниот гребен од ридот на кого уште во XIII век била изградена црквата
Св. Јован Богослов Канео.
Palatata na Robevci (arheolo{ki i etnolo{ki muzej) i palatata na Uranija
Ku}ata na
Krap~evci,
izgled od
severozapad
250 (str. 251)
251
252
Архитектонскиот склоп на источното подножје од понискиот рид, кое завршува
со популарната охридска Чаршија, односно источниот дел од понискиот рид којшто е
надвор од ѕидините на охридската крепост, просторот наречен Месокастро, е формиран во
времето на доминацијата на Отоманската Турција, но секако, со архитектонски објекти кои
соодветствуваат со архитектонските одлики на Варош.
Имајќи го предвид фактот дека денешниот изглед на старата охридска архитектура
главно се потпира на условите и градителските можности на населението од градот во
втората половина на XIX век, кое, за разлика од индустискиот развој на западноевропската
цивилизација, во таа смисла се уште е во средновековни рамки, материјалната база за
градењето на објектите за живеење се состоела од автохтоните природни материјали: камен,
дрво и вар. Каменот главно бил употребуван за сутеренските и приземни ѕидови, а често
овие камени ѕидови го надминувале и првиот кат. Катовите и меѓукатните конструкции биле
изведувани врз основа на скелетниот - бондрук систем. „Хоризонталните и вертикалните
конструкции еластично се сврзани во стабилна целост“ со помош на триаголни форми во
составот на ѕидовите изградени од две страни со прореди на тенки грубо делкани штици
преку кои се нафрлува малтер од песок и вар. Значи, ѕидовите биле составени од две
платна и воздушен слој меѓу нив, со што се постигнувала задоволителна термоизолација.
И покривните конструкции ја следеле конструктивната идеја, а биле изведувани со
вертикални потпирачи и со минимален наклон што го ползува ќерамидата како главен
елемент на покривниот систем. Во врска со ова треба да се каже дека употребениот
материјал и облиците на градбите биле под „целосна власт“ на градителот во поглед на
статичката стабилност при што се постигнало чувството на мирна сигурност и складност
во конструктивната проблематика.
Вкупниот екстериерен впечаток на најелитните архитектонски градби од староградската
охридска архитектура е дека со посегот по висините на катовите архитектонскиот облик
се проширува со надвишени и проширени катови на челните страни кои се потпираат на
дрвени потпирачи (еркери) и со колористичкиот ефект од само две бои: бела од фасадните
ѕидни платна и кафеава од поединечните или хоризонталните низови на дрвените прозорски
рамки со истоветен колористичен и хармоничен спој со влезните партии, односно дрвените
порти.
Во стариот дел на денешниот Охрид ваквите архитектонски градби се зачувани
на повеќе места покрај улиците „Самуилова“ и „Коста Абраш“ во јужното подножје
на понискиот охридски рид, речиси близу или покрај езерскиот брег, како и на улицата
„Илинденска“ (популарната „Попарница“) која се протега во седлестиот простор меѓу двата
рида, на потезот од Горна Порта до катедралната црква Св. Софија, како на пример палатата
на Карчевци до Горна Порта )која беше урната кон 60-титтите години од XX век, куќата
на Огненовци (денес со бр. 45); на улиците „Самуилова“ и „Коста Абраш“ се издигнуваат
архитектонските градби од овој вид: палатата на Стружанчевци која е наслонета на
зачуваната кула од Долната порта на охридската крепост, палатите на Чаулевци, Робевци
253
254
255
и Уранија, палатата на Савинови (денешната Вила „Света Софија“) до црквата Св. Никола
Геракомија и куќата на Грунчевци јужно покрај Св. Софија. Некои од овие архитектонски
градби во Охрид го носат епитетот „Охридски архитектонски убавици“, како што е
на пример импресивната градба на Крапчевци (до Св. Софија) и како што се на пример
палатите на Робевци, Уранија и на Савинови и каква што до 60-тите години од XX век
беше куќата на семејството Карчевци до Горна Порта, која во тие години од минатиот
Palatata na Savinovi, izgled od jug
256
Ku}ata na Branko Milo{evski
век исчезна од архитектонскиот лик на градот. Ова се изградени индивидуални станбени
објекти од побогатите семејства во средината на XIX век, кои се збогатија со работилниците
за преработка на кожа, „еснафски семејства кои оставија елегантни материјални траги на
своето дејствување и постоење... од Европа донесоа многу модерна покуќнина, но не се
занесоа по европската класицистичка палата; останаа верни на локалната традиција и ја
издигнаа до оригинално совршенство. Создадоа стил на ендогена регионална архитектура и
257
Ulicata Car Samuil, ku}ata na Hristo Uzunov (istoriski muzej)
не се приклонија ниту пред влијанието на големите центри на Отоманската империја, Солун

и Стамбол“ и покрај тоа што во архитектонските склопови се вградени извесни елементи на
ориенталната архитектонска слика. (Чипан)
Имајќи го предвид подоцнежното осиромашување на охридското жителство во
почетокот и првите две децении од XX век (Илинденското востание, Балканските војни,
Првата светска војна), потоа доминацијата на европската класицистичка архитектонска
одлика со наместа „вметнати во просторот“ изникнаа раскошни градби од тој стил, во поново
време се реафирмира, покрај другото, и стилот на охридската староградска архитектура, на
места со целосни екстериерни копии, но и со појава на еден друг вид на архитектонски
пристап, односно со појавата на т.н. неостароградска архитектура на Охрид. Имено, се
работи за модернизиран староградски архитектонски стил кој со извесни стилски адекватно
258
Zamok Ohrid
вклопени екстериерни елементи, но со соем модернизирани ентериерни архитектонски
структури, наложени од потребите на новото време, целосно се вклопува во типизираната
староградска охридска архитектонска кохезија (се разбира, без повремените невкусни
упади во просторот со индивидулни архитектонски склопови, односно со изнасилени
упади на елементи атипични за стариот дел на градот: тимпанони и слични надградби или
невкусни анекси). Од овој вид на прво место е куќата на Даравелски (старата несвидна
градба на Томчови) на улицата „Самуилова“ (наспроти Св. Никола Геракомија), па куќата на
семејството од писателот Радослав Петковски на улица Илинденска бр. 41, потоа еден дел
од старата куќа јужно од Горна Порта каде што завршува улицата „Илинденска“, куќата на
Бранко Милошевски на улицата „Кузман Капидан“ (кракот за Плаошник) и др.
Така, денес охридската староградска архитектура доживува своја извесна ремини-
сценција, се разбира со нови и модерни пристапи, но и со зачетоци на нови архитектонски
тенденции (имајќи го предвид фактот дека Охрид со националната легислатива и со
принципите на УНЕСКО од 1980 година навака е посебно законски заштитен), кои не може
да бидат целосно сопрени поради простиот факт што Охрид е сепак жив град, или град со
континуирено течение на животот, но сигурно може развојно - плански да се насочува кон
заштитата на старите вредности дури и со нови архитектонски пристапи во рамките на таа
типична архитектонско - структурна одлика на градот.
Паско Кузман
260
261
SELEKTIRANA BIBLIOGRAFIJA
Алексиев Е., Дичо Зограф, Скопје 1997.

Аријан, Александроваtа анабаса, книга I – VII, Скопје 2000.
Babic G., L’ image de symbolique de la “ Porte fermée” à Saint Clément d’Ohrid, Synthronon, Paris 1968.
Бошковић Ђ. - Томовски К., L’ architecture médievalé d’ Ohrid, Зборник на трудови, Охрид 1961.
Весели Ј., Свеtи Еразмо од Формија, Лихнид 6, Охрид 1988.
Gabrijan D., Makedonska kuća ili prelaz iz orijentalske u savremenu evropsku kuću, Ljubljana 1955
Георгиевски М., Галерија на икони – Охрид, Охрид 1999.
Грозданова - Битракова В., Сtарохрисtијански споменици во Охридско, Охрид 1975.
Грозданова - Битракова В., Споменициtе од предисtорискиоt и анtичкиоt период, Охрид и Охридско низ
историјата, Скопје 1985.
Грозданова - Битракова В., Топографија и урбаниоt развој на Лихнидос, Историја XXII, Скопје 1986.
Грозданова - Битракова В., Мозаициtе во Охридскиоt регион и врскиtе со Медиtераноt, МАНУ, Скопје 1995.
Грозданова - Битракова В., За мозаициtе во Lyhnidos, Епир и Македонија, Пелагонитиса 3/4, Битола 1997
Грозданова - Битракова В., Монеtоковањеtо во Lychnidos и во Охрид, Монетите и монетоковниците во
Македонија, Скопје 2001.
Грозданова - Битракова В., Лихнид во ранохрисtијанскиоt период и неговоtо урбано јадро, Јубилеен зборник - 25
години митропoлит Тимотеј, Охрид 2006.
Grozdanova - Bitrakova V., Lichnidos entre l’orient et l’occident paleochretiens, ACTA Congresus internationalis
archaeologiae christianae, Citta del Vaticano - Wien 2006.
Грозданова - Битракова В. – Кузман П., Lychnidos во ранаtа анtика, Македонско наследство 8, Скопје 1998.
Грозданов Ц., Појава и продор порtреtа Клименtа Охридског у средњевековној умеtносtи, Зборник за ликовне
уметности 3, Нови Сад 1967.
Грозданов Ц., О порtреtима Клименtа Охридског у охридском сликарсtву XIV века, Зборник за ликовне
уметности 4, Нови Сад 1968.
Грозданов Ц., Црква Св. Клименt, Охрид, Загреб 1979.
Грозданов Ц., Охридскоtо ѕидно сликарсtво од XIV век, Охрид 1980.
Грозданов Ц., Порtреtи на свеtиtелиtе од Македонија од IX до XVIII век, Скопје 1983.
Грозданов Ц., Сtудии за охридскиоt живопис, Скопје 1990.
Грозданов Ц., Свеtи Наум Охридски, Скопје 1995.
Грозданов Ц., Фрескиtе на Св. Софија Охридска, Скопје 1998.
Грозданов Ц. – Кузман П. – Бунташевска Паскали Т., Плаошник, Возобновенаtа црква на Св. Клименt и Св.
Панtелејмон, Охрид 2003.
Димитрова Е., За боиtе и риtамоt. Сtилскиtе игри во македонскоtо средновековно сликарсtво,
Културен живот 2, Скопје 2001.
Димитрова Е., За мизансценоt и за кулисиtе. Сцени од ликовнаtа драмаtопеја на македонскоtо средновековно
сликарсtво, Македонско наследство 29, Скопје 2006.
263
Димитрова Е., Охрид – богаtсtвоtо на свеtоt, Скопје 2007.
Dimitrova E., The Portal To Heaven. Reaching the Gates of Immortality, Niš and Byzantium,
The Collection of Scientific Works V, Niš 2007.
Dimitrova E., The Stylistic Tendencies of Macedonian Fresco Painting in the 13th Century, Niš & Byzantium Symposium,
The Collection of scientific works VI, Niš 2008.
Димитрова Е., За динамикаtа на композицискиtе сtрукtури во палеологовскоtо сликарсtво на македонскаtа
tериtорија, Македонско наследство 32, Скопје 2008.
Dimitrova E., “The Da Vinci Mode” – Unsolved Mysetries of Macedonian Medieval Fresco Painting, Niš and Byzantium,
The Collection of Scientific Works VIII, Niš 2010.
Димитрова Е. – Коруновски С., Визанtиска Македонија, Скопје 2006.
Epstein – Wharton A., The political Content of the painting of Saint Sophia in Ohrid, Jarhbuch der Österreichen
Byzantinistick 29, Wien – Köln – Graz 1980.
Жура, Ангеличин Г., Пешtерниtе цркви на брегоt на Охридскоtо Езеро, Охрид 1999.
Кабан П., За Илирите од Бардилис до Гентиј, Скопје 1996.
Кировски П., Природно - географскиtе одлики на Охридско, Охрид и охридско низ историјата, книга прва,
Скопје 1985.
Кораћ В., Sur les basiliques médiévales de Мacédoine et le Serbie, Actes du XIIe Congres Internationall d’Etudes
Byzantines III, Београд 1964.
Коробар – Поповска В., Иконописоt во Охрид во XIII век, Скопје 2005.
Коцо Д., Клименtовиоt манасtир „Св. Панtелејмон“ и раскопкаtа при „Имареt“ во Охрид, Годишен зборник
на Филозофскиот факултет 1, Скопје 1948.
Коцо Д., Цркваtа Свеtа Софија, Зборник на Филозофскиот факултет 2, Скопје 1949.
Коцо Д., Ранохрисtијански базилики во обласtа на Охридскоtо езеро, Зборник на трудови, Охрид 1961.
Коцо Д., Триконхалниtе цркви во Клименtовоtо време, Словенска писменост, Охрид 1966.
Коцо Д., Археолошки ископувања во Охрид од 1959-64 година, Годишен зборник бр. 20, Скопје 1968.
Коцо Д., Богородица Челница, Старинар XX, Београд 1970.
Коцо Д., Проучувања и археолошки испиtувања на цркваtа кај манасtироt Св. Наум крај Охридскоtо Езеро,
Наум Охридски, Охрид 1985.
Кузман П., Три Чељусtи и Врtуљка, Охрид 1985.
Кузман П., Охрид – Lychnidos, Археолошка карта на Република Македонија, Том II, Скопје 1996.
Кузман П., Умеtносtа на Требенишtа, Скопје 1997.
Кузман П., Сtаромакедонски симболи на археолошки предмеtи од Самуиловаtа tврдина во Охрид,
Folia Archaeologica Balkanica I, Скопје 2006.
Kuzman P., Le masque funeraire en or d’Ohrid dans le contexte des trouvailles identiques du cercle culturel de Trebeništa,
Homage to Milutin Garašanin, Belgrade 2006.
Кузман П., Залив на Коскиtе, Плоча Миќов Град, праисtориска надводна населба, Скопје – Охрид 2008.
Кузман П., Самуилова tврдина/Циtадела, Охрид, Македонски археолошки преглед 1, Скопје 2008.
Кузман П., Плаошник, Охрид – светско наследство, Скопје 2009.
Кузман П., Палафиtни населби на Охридскоtо езеро, Охрид – светско наследство, Скопје 2009.
Кузман П., Охридска сtароградска архиtекtура, Охрид – светско наследство, Скопје 2009.
Кузман П., Енгелана, Охрид – светско наследство, Скопје 2009.
Кузман П., Залив на прчоt, Македонски археолшки весник, Скопје 2009
http://www.mav.mk/article.php?lang=mk&article=27.
264
Кузман П., Залив на бомбиtе, Македонски археолшки весник, Скопје 2009
Кузман П., Дедал од Плаошник, Македонски археолшки весник, Скопје 2009
Кузман П., Значајно археолошко оtкриtие кај Горна Порtа во Охрид, Македонски археолшки весник, Скопје
2009 http://www.mav.mk/article.php?lang=mk&article=2.
Кузман П., Пенелопа – праисtориска наколна населба во Охрид, Македонски археолшки весник, Скопје 2009
Кузман - Почуча Н., Реликвијари од Охрид и Охридско, Лихнид 6, Охрид 1988.
Лазарев В. Н., Живопись XI – XII веков вь Македоний, Actes du XIIe Congrés international d’ études byzantines I,
Beograd 1963.
Lahtov V., Antičko pozorište, Arheološki pregled 4, Beograd 1962.
Lahtov V., Problem Trebeniške kulture, Ohrid 1986.
Љубинковиќ Р. – Ќоровиќ–Љубинковиќ М., Средновековноtо сликарсtво во Охрид, Зборник на трудови,
Охрид 1961.
Ćorović – Ljubinković M., Les Icônes d’Ohrid, Belgrade 1953.
Hamann – Mac Lean P., Grundlegung zu einer Geshishte der mittelalterlichen Monumentalmalerei in Serbien und
Makedonien, Giessen 1967.
Malenko V., Nouvelles decouvertes dans la localite Sv. Erazmo, Archeologia Jugoslavica XV, Beograd 1975.
Маленко В., Нови археолошки наоди на локалиtеtиtе „Козлук“, „Габавци“, и „ Св. Еразмо“, МАА 2,
Прилеп 1976.
Маленко В., Осврt врз извршениtе рабоtи во 1975 година на ранохрисtијанскаtа tрикорабна базилика и
раносредновековнаtа некропола на локалиtеtоt „Св. Еразмо“ , МАА 3, Прилеп 1977.
Маленко В., Нови анtички наоди во Охрид и охридско, Živa Antika XXVIII, Skopje 1978.
Malenko, V., Antički teatar Ohrid, Antički teatar na tlu Jugoslavije, Novi Sad 1980.
Маленко В., Раносредновековна маtеријална кулtура во Охрид и Охридско, Охрид и охридско низ историјата,
книга прва, Скопје 1985.
Маленко В., Ранохрисtијански објекtи во Охрид и Охридско, Лихнид 7, Охрид 1989.
Маленко В., Мозаициtе на Клименtска, Охрид, Археолошка карта на Македонија II, Скопје 1990.
Маленко В., Анtичкиоt tеtар во Охрид, Македонски археолошки преглед 1, Скопје 2008.
Маленко В. - Кузман П., Хермелеја, Лихнид 6, Охрид 1988.
E. Maneva, La tombe 23 de Saint Erasme – Ohrid, Homage to Milutin Garašanin, Belgrade 2006.
Манева - Хаџи М., Нумизмаtички сведошtва за крајоt на VI и VII век, Macedoniae Acta Archaeologica 18,
Скопје 2008.
Мелоски Х., Две жиtија на Св. Еразмо – Лихнидски, Лихнид 6, Охрид 1988.
Миладиновци, Д и К., Зборник на народни песни, Македонска книга, Скопје 1983, 502 – 503.
Милев А., Грьцкиtе жиtия на Клименt Охридски, София 1966.
Миљковиќ – Пепек П., Авtориtе на неколку охридски икони од XIII – XIV век, Еуtихиос или Михајло?, Гласник на
музејско – конзерваторско друштво на НР Македонија I, Скопје 1954.
Миљковиќ – Пепек П., Маtеријали за Македонскаtа средновековна умеtносt, Фрескиtе во свеtилишtеtо на
цркваtа Свеtа Софија во Охрид, Зборник на Археолошкиот музеј I, Скопје 1955-1956.
Миљковиќ – Пепек П., Цркваtа Св. Јован Богослов – Канео, Kulturno nasledstvo III, Скопје 1967.
265
Миљковиќ – Пепек П., Маtеријали за исtоријаtа на средновековноtо сликарсtво во Македонија III. Фрескиtе
во наосоt и нарtексоt на цркваtа Св. Софија во Охрид, Културно наследство III, Скопје 1967.
Миљковиќ – Пепек П., Делоtо на зографиtе Михаило и Еуtихиј, Скопје 1967.
Миљковиќ – Пепек П., Анtологија на македонскаtа колекција на икони, Уметничкото богатство на Македонија,
Скопје 1984.
Миљковиќ – Пепек П., Некои погледи врз архиtекtураtа на манасtирскаtа црква Св. Наум крај Охридскоtо
Езеро, Наум Охридски, Охрид 1985.
Миљковиќ – Пепек П., Пешtернаtа црква Свеtи Еразмо крај Охрид, Скопје 1994.
Миљковиќ – Пепек П., Еден непознаt лик на Клименt Охридски во охридскиоt каtедрален храм, Зборник на
Музеј на Македонија 2, Скопје 1996.
Миљковиќ – Пепек П., Цркваtа Мали Свеtи Врачи во Охрид, Културно наследство 19 – 21 (1992 – 1994),
Скопје 1996.
Miljković – Pepek P., L’art de l’icône en Macédoine médiévale, Trésors médiévaux de le République de Macédoine,
Paris 1999.
Миљковиќ – Пепек П., Иконографскиtе преtсtави на Софија – Премудросtа божја во охридскиоt каtедрален
храм „Св. Софија“, Пелагонитиса 9 – 11, Битола 2000.
Millet G. – Velmans T., La painture du Moyen âge en Yougoslavie IV, Paris 1969.
Мојсоска Л., Свеtа Богородица Болничка, Охрид 2001.
Панов Б., Охрид и охридско во ранофеудалниоt период, Охрид и охридско низ историјата, книга прва, Скопје 1985.
Папазоглу Ф., Охридско во праисtоријаtа и во анtичкиоt период, Охрид и охридско низ историјата, книга прва,
Скопје 1985.
Proeva N., The Engelanes/Encheleis and the Golden Mask from the Trebenište Culture, Homage to Milutin Garašanin,
Belgrade 2006.
Радојчић С., Прилози за исtорију најсtаријег охридског сликарсtва, Зборник радова византолошког института
VIII/2, Београд 1964.
Руф – Квинт Куртиј, Исtорија на Александар Македноски, Книги I – X, Скопје 1998.
Снегаровь И., Исtория на охридскаtа архиепископия, София 1924.
Stankovic S., The Balkan Lake Ohrid and its living world, Den Haag 1960.
Стојковић – Николајевић И., Прилог проучавању визанtијске скулпtуре од 10 до 12 века из Србије и Македоније,
Зборник радова византолошког института 4, Београд 1956.
Суботић Г., Свеtи Консtанtин и Јелена у Охриду, Београд 1971.
Суботић Г., Охридска сликарска школа XV век, Охрид 1980.
Трифуновски Ј. Ф., Охридско – Сtрушка обласt, анtропогеографска проучавања, Београд 1992.
Ђурић В. Ј., Иконе из Југославије, Беогад 1961.
Ђурић В. Ј., Црква Свеtе Софије у Охриду, Београд 1963.
Ђурић В. Ј., Визанtијске фреске у Југославији, Београд 1974.
Filow B., Die Archaische Nekropole von Trebenischte am Ochrida – See, Berlin – Leipzig 1927.
266
Хаџишче Серафимова Ј., Охридско езеро, Охрид и охридско низ историјата, книга прва, Скопје 1985.
Hristovska K., Late medieval Coin Finds from the St. Clement’ s Church of St. Panteleimon in Ohrid, (archaeological
campaign of 2000), Folia Archaeologica Balkanica I, Скопје 2006.
Xyngopoulos A., Au sujet d’une fresque de l’église saint Clément à Ochrid, Зборник радова Византолошког института
VIII/2, Београд 1963.
Чипан Б., Изразни средсtва на современаtа архиtекtура во градови со исtориско наследсtво, Архитектонско-
градежен факултет, Скопје 1970
Чипан Б., Сtара градска архиtекtура во Охрид, (второ дополнето издание), Скопје 1982.
Чипан Б., Св. Софија: Каtедрален храм на Охридскаtа архиепископија, Скопје 1995.
Чипан Б., Сé поблиску до исчезнувањеtо, Нова Македонија, ЛИК, 5 јули 1995.
Чипан Б., Долни Сарај, Епизода од исtоријаtа на Охрид со Џеладин Бег, Охрид 2001.
Schellevald B., Die Architectur der Sophienkirche in Ohrid, Bonn 1986.
Шеќеровска В., Ѕидноtо сликарсtво и иконописоt на Дичо Зограф во храмоt Свеtи Никола – Геракомија во
Охрид, Зборник за средновековна уметност 3, Скопје 2001.
Мишко Туtковски
267
CIP - Каталогизација во публикација
Национална и универзитетска библиотека „Св. Климент Охридски“ , Скопје
94(497.771)
КУЗМАН, Паско
Охрид sub specie aeternitatis / Паско Кузман, Елизабета
Димитрова. - Охрид : Данте ; Охрид : Macedonia Prima ; Скопје :
Ѓурѓа, 2010. - 261 стр. : илустр. во боја ; 30 см
Библиографија: стр. 263-267
ISBN 978-608-65066-2-9 (данте)

ISBN 978-9989-619-71-7 (м.п.)
ISBN 978-608-201-101-1 (ѓ.)
1. Димитрова, Елизабета [автор]

a) Охрид - Историја
COBISS.MK-ID 84204042

Ohrid. Sub specie aeternitatis - Паско Кузман, Елизабета Димитрова

Uploaded by

Document Information

Copyright

Available Formats

Share this document

Share or Embed Document

Sharing Options

Did you find this document useful?

Is this content inappropriate?

Copyright:

Available Formats

Ohrid. Sub specie aeternitatis - Паско Кузман, Елизабета Димитрова

Uploaded by

Copyright:

Available Formats

ОХРИД

SUB SPECIE AETERNITATIS

Ликовно и графичко обликување на корица

СОЗДАВАЊЕ НА ВОДАТА И КОПНОТО ................................................................................... 12

СВЕТИКЛИМЕНТОВАТА ЕПОХА .............................................................................................. 133

ОХРИДСКА СТАРОГРАДСКА АРХИТЕКТУРА ........................................................................ 250

СЕЛЕКТИРАНА БИБЛИОГРАФИЈА ............................................................................................ 263

Kolku dolgo i na koj na~in treba da patuvame niz vremeto za da go razbereme

Golemata voda na Dasaretskoto Ezero se povlekuvala dolgo od zalivskite

Ohridskiot rid dolgo gi sobiral vol{epstvata od Prirodata, a po~esto bil

Ostatoci od praistoriskata nakolna naselba Penelopa vo blizina na Ohridatite

Severno od ridot, vo ramninata, na prostorot od dene{niot lokalitet Dolno

Kameni, kremeni i koskeni artefakti od nakolnata naselba Penelopa

Pretstava na falus i `enska figurina od keramika, nakolna naselba Penelopa

Pretstava na glava i vrat

Ezeroto pak, kako isklu~itelna hidrobiolo{ka sredina, vo tie burni vre-

Muzejskiot kompleks „Muzej na voda“ kaj Gradi{te: praistoriska nakolna naselba,

(Zapis od podvodnite istra`uvawa vo

Od arheolo{kite istra`uvawa na Plao{nik vo 2008 godina:

Ovie bronzi, vsu{nost, poka`uvaat srodnost vo ritualnite postapki na

Srebrena votivna koli~ka, srebreni sandali, zlatni kocki i zlatna fibula,

Bronzen {lem so ovnojski glavi na paragnatidite, Grobnica 1,

Grobnicite se slu~ajno otkrieni u{te vo 1918 godina, a podocna, vo nekolku

Engelanite se vistinskite pretci na Lihni|anite, `itelite na idniot grad koj

Imeto na gradot e zagatka. Legendata za negovoto osnovawe ima kni`evna

Vo blizina na ohridskiot rid, severozapadno od nego, nedaleku od ezerskiot

Bronzeni fibuli „maloaziski tip“, lok. Engelana kaj „Sv. Erazmo“,

Samuilova tvrdina - citadela no}e

Dodeka gi razbival vojskite na taa koalicija, mu stignala vest od Makedonija deka

Bronzena moneta so makedonski {tit na aversot, polovina od la|a i

Amfora vo grob, detaq, Samuilova tvrdina - citadela,

Zlatni obetki, Ohrid i Ohridsko,

Boginkata Izida, lok. Karabegomala, Ohrid,

Kone~no, Makedonija vo 167 godina pr. Hr. ja izgubila samostojnosta, a vo 148

Anti~ki teatar, Varo{, izgled od istok

Reljefni mermerni plo~i so pretstavi na Dionis i Muzite,

Tebe, plamena qubena }erko,

Spomenik vedna{ mi postavija

Lihnid u{te vo tie vremiwa bil eden od pova`nite kulturni centri na

U{te vo samiot po~etok na Hristovata era Makedonija bila ozra~ena so

Hristovoto u~ewe nezadr`livo se probiva po trnlivite pateki na anti~kiot

Podovite na ju`nata bazilika bile pokrieni so mozaici, od koi osobeno se

Plao{nik, polikonhalna crkva, mozai~en pod vo zapadnata konha

Plao{nik, polikonhalna crkva, mozai~en pod vo severoisto~niot aneks

Osobeno e zna~ajna mozai~nata dekoracija vo trilisnata krstilnica kade {to se

Plao{nik, polikonhalna crkva, mozai~en pod vo severnata konha

i poluobli~esti povr{ini so svojata polihromija - seto govori za faktot deka

Na Plao{nik, eden od najeksponiranite prostori vo minatoto na Ohrid, na

Lihnid ve}e od poodamna gi zafa}al ju`nite strani na dvata rida zagradeni

Lihnid pove}e ne se spomnuva vo istoriskite izvori. No podzemnata `ivotna

Novoto vreme koe go donesoa vetri{tata i burite na istorijata na Vol{ebniot

Osven toa, starite kulturni tradicii ne bile sosema zgasnati. Slovenskoto

Sv. Kliment, skulptura vo drvo - detal,

prizor mu ja trognal so~uvstvitelnata du{a. Zastanal i sakal da gi ute{i i da

Depo na srebreni venecijanski moneti, Plao{nik, XIII-XIV vek

„Kliment Ohridski i denes se javuva

Κόμης - ot (knez, vojvoda, stare{ina) Nikola, tatkoto na Komitopulite,

Nie ovde }e zastaneme, do slednoto vreme. Nema da vi gi raska`eme nastanite

Koga vo devettata decenija na IX vek, harizmati~niot Kliment, intelektualni-

Manastir Sv. Naum,

Od originalnoto slikarstvo na crkvata sozdadeno vo po~etokot na X vek, nema

Manastir Sv. Naum, crkva Sv. Arhangeli, narteks, sedmo~islenici

Po smrtta na Kliment i Naum, mnogubrojnite u~enici, sledbenici i sorabot-

koncipirana i kompleksno organizirana arhitektonska konstrukcija, koja }e